Kajti gospod Hrast, eden najmlajših partizanov in »dvomotorec«, kot se je reklo povratnikom na Goli otok, zagotovo ve, da se velike radosti skrivajo v malih stvareh, da je v vsem potrebna zmernost, da je treba razumeti vzroke in posledice. Tudi zato je po kalvariji na Golem otoku, kjer je bil prvič zaprt pri osemnajstih in preživel tudi pretepanje do nezavesti, samico, pomanjkanje hrane in vode, ostal velik mož. Prvi je pisal o tamkajšnjem dogajanju, v osemdesetih letih spodbudil proces rehabilitacije taboriščnikov z Golega otoka, še danes se s turisti vrača tja. Zamer do nekdanjega sistema ne goji, njegov kritični um pa zelo jasno in neposredno svari pred današnjo stvarnostjo Slovenije in njenih politikov.
Gospod Hrast – no, ali naj raje rečem tovariš?
Raje bi videl, če lahko, da rečete tovariš (nasmeh).
Bili ste eden najmlajših partizanov, prvič ste se jim pridružili pri enajstih letih.
Ja. Leta 1942 sem skušal prvič uiti v partizane: moja mama je bila aktivistka OF od začetka, moj oče, učitelj, je moral iti na delo v Nemčijo. Res sem bil otrok in mama je izposlovala, da so me poslali domov. Rekli so, da sem premlad in da jim lahko bolj koristim doma. Ušel sem še enkrat, pa so me spet poslali domov, ko sem ušel tretjič, leta 1944, sem ostal v gorenjskem odredu in leto kasneje prišel v osvobojeni Kranj. Istega leta sem zaradi očetove želje – vsa družina izhaja iz Primorske – moral nadaljevati šolanje. Ker sem po naravi izredno nemiren duh, zelo delaven, tudi potrpežljiv in ker sem zelo rad in veliko bral, tudi naskrivaj – knjige sem znal na pamet (smeh), sem želel biti mornar. No, želja se mi je izpolnila, prepotoval sem ves svet.
Najprej ste torej šli na pomorsko šolo.
Septembra 1945 sem bil demobiliziran, pa nisem vedel, zakaj – no, oče je brez moje vednosti naslovil vlogo na vojni odsek, želel je, da se šolam. Petnajst let sem imel in imel narejene tri razrede osnovne šole! Dva meseca me je najprej doma od jutra do večera mučil z učenjem, nato sem v Škofji Loki položil prve tri letnike nižje gimnazije, četrtega pa sem delal v Ljubljani. V Domu Ivana Cankarja sem bil sošolec Zlobca, Menarta (z njim sta tudi skupaj igrala v ansamblu, op. a.), poleg mene je spal Lojze Kovačič, zelo nemiren duh, tam sta bila še Marjan in Boris Kralj ...
Koliko ste bili stari, ko ste si pred sošolci upali kritizirati privilegije funkcionarjev?
Spomladi leta 1949 (v osemnajstem letu, op. a.). Grozni časi! Vedno smo v šoli morali skandirati in reči najprej Stalin, šele nato Tito, čeprav se je že v partizanih govorilo, da se bojujemo za delavske pravice. Ljudje niso mogli razumeti preko noči, kaj je informbiro in da se Stalina ne sme omenjati. Za nas je bil to močen udarec, prizadeti smo bili – nihče ni dovolj razložil, kaj se dogaja. Pa niti nisem dosti kritiziral, obregnil sem se v oficirske menze, mi pa smo jedli slabo hrano v študentski menzi, tudi ljudje so slabo jedli in živeli – Jugoslavija je bila porušena.
Kdo vas je zatožil Udbi?
Sam sem se. Mojega kolega so zaprli, ker je malo govoril o informbiroju, jaz pa sem se šel pritožit na policijo – pa so naslednji dan zaprli še mene. Mesec in pol sem bil v preiskovalnem zaporu v samici, nato pa so nas trideset, študentov nas je bilo pet, večina je bila Italijanov, odpeljali na Goli otok. Ravno so ga odprli, tako da lahko rečem, da sem nanj stopil prvi, in v tisti debeli knjigi sem se vpisal pod številko ena ali dve. Tam sem bil skoraj tri mesece, potem pa so nas prvo skupino spustili, a smo morali obvezno na delovno akcijo. Šele kasneje mi je postalo jasno, da so nas tako trdo privili zato, ker smo bili bodoči kapitani in pomorci, namenjeni v svet. Udba je torej že takrat šolala svoj kader, želeli so, da bi vsak sodeloval s policijo inkognito. A tega takrat nismo vedeli – no, starejši so, jaz pa sem bil naiven, nisem vedel, da ima vsak razred že »pajka«, ki nas spremlja, in sem pristal na Golem otoku.
Je bilo na Golem otoku hudo?
Bilo. Tja smo iz samice pod sonce prišli julija vsi bledi. Takrat je narod stradal in tudi mi nismo dobili za jesti skoraj nič, vode pa smo dobili pod minimumom človeških potreb – vozili so jo z ladjo v sodih za devetsto zapornikov, sto policistov, pa udbovcev je bilo… Eno leto sem sanjal o vodi!
