Tomaž Pandur, režiser, ki z vsako predstavo buri duhove. In seveda kritike. Odzivi nanj niso nikoli mlačni, so le vroči ali hladni – ali ga ljubijo ali sovražijo. On pa je z vso strastjo predan gledališču, velikim zgodbam, ki prebujajo dvome, strahove, ljubezen ali sovraštvo. Pravi, da leta in leta nosi v sebi teme in knjige, potem pa zagleda igralko in reče: Evo, to je moja Medeja. Tako je zagledal odlično hrvaško igralko Almo Prica. In nastala je Medeja v koprodukciji Hrvaškega narodnega gledališča in Dubrovniških letnih iger. Pogovarjali smo se s kontroverznim režiserjem in izvrstno igralko.
Alma Prica: Za tisto, kar sem naredila iz ljubezni, mi ni žal
Kako je bilo sodelovati s Tomažem Pandurjem? Skupaj sta ustvarjala že predstavo Vojna in mir, zdaj pa še Medejo.
Pravzaprav sva s Tomažem ista generacija, no, jaz sem malo starejša (smeh)! Gledala sem veliko njegovih predstav in bila sem presrečna, ko me je poklical, da bova delala Medejo, a hkrati sem se ustrašila. To je zelo zahteven lik, ki zahteva zelo veliko čustveno in psihofizično kondicijo, koncentracijo ... Če bi danes sešteli vse Medejine uboje, bi ji rekli množična morilka. Izvršila je tudi najbolj grozno dejanje – ubila njuna lastna otroka. Ker je izgubila njegovo ljubezen. Zanjo pa je glavni morilec Jazon, ker je ubil idejo ljubezni.
In kaj se je potem dogajalo z vašim strahom – se je razpršil?
Da, vsi moji zasebni in igralski strahovi so se pod režisersko roko in palico Tomaža Pandurja izgubili – ker on ne zapušča igralca. Res veliko zahteva, ampak tudi da vse od sebe. Zame je vedno pomembneje, s kom grem na plovbo in kakšen bo rezultat – in ta je bila sijajna! S Tomažem in s sijajno ekipo gledaliških argonavtov.
Nekateri kritiki so Medejo raztrgali, češ da emancipirana ženska v petdesetih letih ne bi nikoli ubijala svojih otrok.
Ne berem več kritik, ker me prizadenejo, se mi nekam zapišejo in me obremenjujejo. Čeprav jih nekako izvem, na primer tako kot zdajle. Ne vem, kakšno zvezo ima to s petdesetimi leti – nekoč in danes. Pred dvema letoma so objavili podatek – v tujem časopisu, ne spomnim se, v kateri evropski državi – da je bilo v enem letu več kot tristo ubojev otrok s strani matere, zaradi moževega izdajstva. Mit o Medeji zares dolgo traja in je še vedno aktualen. To je drastično dejanje in človeško ga ne nameravam opravičevati. Medeja je sestavljena iz kontrastov, kot so vse močne in dobre osebe – je zmagovalka in poraženka, zločinka in žrtev. Vso moč črpa iz ljubezni do Jazona, in ko jo on zapusti, ji prekine dotok krvi. Medeja ima čarovniško moč, lahko napravi vse mogoče, edino, za kar nima čarobnega napoja, je, da bi zadržala ljubezen.
Kako pa vi doživljate ljubezen? Mislite, da ljubezen opravičuje vse?
Ne morem se primerjati z Medejo, nisem mitska oseba (smeh)! Sem običajno človeško bitje. In kolikor se razlikujemo, smo si tudi podobni – v temelju vsega je ljubezen. Pozitivne stvari nastajajo iz ljubezni, negativne pa zaradi njenega pomanjkanja.
Pa ste kdaj naredili kakšno neumnost zaradi ljubezni?
Že ko se zaljubite, je to neumnost. In gotovo sem kakšno neumnost tudi naredila, a sem jih že pozabila ali pa pospravila pod preprogo (smeh). A lahko rečem, da vse, kar sem že naredila iz ljubezni – nikoli mi ni bilo žal! Tudi če je ljubezen trajala samo en dan – če je bila prava, mi ni žal.
