Pred vstopom v nekdanjo graščino na Igu, v kateri je edini ženski zapor v državi, sem se za trenutek zamislila. Hudo mora biti, če te moč usode zapelje na kriva pota in pristaneš za zapahi. Težko je, če nimaš popolne svobode. Toda varovanke, ki sem jih spoznala v zaporniški kuhinji, so se razmeram – vsaj zdi se tako – dobro prilagodile. Pod taktirko profesionalne kuharice Marije Ravnikar so tisti dan pripravljale kosilo za šestdeset soobsojenk in pri tem vidno uživale.
Potem ko sem morala pri pravosodnem policistu pustiti telefon in mu zagotoviti, da nimam v torbici nič kaj sumljivega oziroma prepovedanega, je pome prišla Marija. Po zaporniškem dvorišču sem ji sledila do jedilnice, po kateri se je širil močan vonj po čebuli. »Ta v kuhinji pogosto prevladuje,« mi je rekla, si popravila belo kuharsko kapo in dodala, »ampak se hitro vsega navadiš.« Verjamem ji, saj dela kot kuharica že več kot trideset let.
»Ves čas svoje delovne dobe sem v kuhinji. Pet let sem delala v restavraciji, dobrih sedemnajst sem bila vodja kuhinje v škofjeloški tovarni, a ker se je zaradi slabih gospodarskih razmer družbena prehrana odpravljala, sem poslala prošnjo za zaposlitev v Zavod za prestajanje kazni zapora na Igu. Dobila sem službo in zdaj mineva že deseto leto, odkar sem tu.« Pojasnila je, da je služba v restavraciji popolnoma drugačna kot v zaporu. »V restavracijo pridejo običajno gostje, ki so veseli, dobre volje, jedo tisto, kar so si sami izbrali. Tam pripravljaš hrano, ki jim je všeč, zato ni problemov. Tukaj je tako, da obsojenke nimajo veliko izbire, prav tako kuharica nosi veliko večjo odgovornost, saj mora poskrbeti za zdravo in uravnoteženo prehrano vseh varovank,« je razlagala sogovornica, medtem ko sva se počasi premikali proti štedilnikom, na katerih so se bohotili veliki lonci. »Za danes pripravljamo gobovo juho, slan krompir, pečenega osliča in špinačo.« Marija je med pogovorom sproščeno opazovala varovanke, njene pomočnice, ki so mešale, pekle, rezale, pražile … Na prvi pogled je bilo jasno, da jim popolnoma zaupa, tudi če jim vseskozi ne gleda pod prste. Na vprašanje, ali je vedno tako, mi je iskreno povedala, da ne. »Na žalost se kdaj zgodi, da nas v mesecu dni zapustita dve ali celo tri obsojenke, kar pomeni, da se sistem v kuhinji nekoliko poruši, dokler se nove pomočnice ne uvedejo v delo. To zna biti precej naporno, ampak na koncu nam vedno uspe vse narediti, in nikoli se še ni zgodilo, da hrana ne bi bila pravočasno pripravljena ali da bi kdo ostal lačen.« Več kot le kuharica. Marijin delavnik se začne med šesto in sedmo uro, domov pa odhaja okrog dveh ali treh popoldne. Ko pride na delovno mesto, najprej prejme seznam, koliko je zapornic, koliko in kakšne obroke mora pripraviti. Prižge računalnik in pregleda tudi stanje moških zapornikov (poskrbeti mora tudi za odprti moški oddelek Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana), nato popiše temperaturo v hladilnikih, pripravi živila, v tem času pa njene punce, tako jih imenuje, pripravijo in razdelijo zajtrk. »Šele ko vsi drugi pojedo, si me privoščimo nekaj za pod zob, medtem si razdelimo delo in nato gremo v akcijo.« Ker mora Marija voditi evidenco za sistem HACCP (nadzor nad živili zaradi morebitnega tveganja za zdravje), si zapiše, na kateri temperaturi se živila obdelujejo, vzame vzorce jedi, ki se bodo stregle tisti dan, in jih shrani. Vmes pripeljejo blago, ki ga prevzame, nato pa že nastopi čas, ko začnejo streči malico. Ta pripada obsojenkam, ki so zaposlene v kuhinji, pralnici in javnem gospodarskem zavodu. »Odgovorna sem tudi za pralnico, zato naročam čistila in skrbim, da je tudi tam vse pod nadzorom. Kuharicam in pericam obračunavam plače, pišem jim urnike in vodim seznam, kdaj je katera imela dopust, bolniško ali pa si je morebiti vzela prosto.« Med prazniki in bolniškim staležem varovanke zapora na Igu ne dobijo plačila, medtem ko za dopust dobijo del običajnega dnevnega prihodka.
