Philippe Ribiere je drugačen. Zelo. Francoski profesionalni plezalec, o katerem je slovenski režiser Jure Breceljnik nedavno posnel dokumentarni film Divji, je zadnje leto preživel veliko časa v Sloveniji, navezal prijateljske stike … in odšel. Samemu sebi pravi cigan, saj je že petnajst let na poti, večni nomad. Bori se sam s sabo, s svojo preteklostjo in išče ljubezen, ki je v otroštvu ni spoznal. Mati ga je takoj po rojstvu zapustila, tudi oče ga ni poiskal. Rodil se je s kromosomsko napako, zaradi nje je imel močno deformirane okončine. Prva štiri leta je preživel v sirotišnicah in bolnišnicah ter prestal 21 kirurških posegov. Najprej so mu postavili diagnozo sindrom Rubinstein-Taybi, a so jo kasneje ovrgli. Pogovor s Philippom ni neobvezno kramljanje, temveč poglobljena miselna in čustvena aktivnost, ki te izčrpa. Je edinstven dogodek. Z neposrednim in nenarejenim pripovedovanjem te tako povleče v svoj svet, da še dolgo odmeva.
Ko so vas posvojili, ste bili stari štiri leta. Z Martiniqua, rojstnega otoka, so vas poslali v Francijo. Se spominjate tega?
V Parizu sem bil, z mano je bila neka socialna delavka. Rekla mi je: »Zdaj te bom predstavila tvojim staršem.« Kakšnim staršem, sem se spraševal, ali ne vidiš, da sem jaz temnopolt, ona dva pa belca? To nista moja starša. Ne, je rekla, to sta zdaj tvoja starša.
Kako ste se počutili v tej družini?
Nisem vedel, da sem posvojen, nihče mi ni povedal. Mislil sem, da sem v rejniški družini. Starša sta bila hladna. Štirje otroci smo bili posvojeni, trije so bili biološki. Bili smo preskrbljeni z materialnim, ni bilo pa topline, bližine, ljubezni. Nista se pogovarjala z nami, čeprav bi se morala kot učiteljica in zdravnik zavedati velikega pomena komunikacije v družini. Med nami je zrasel zid in nikoli ga nismo podrli.
Že takrat ste se razlikovali od vrstnikov zaradi svoje bolezni. Kako pa so krušni starši gledali nanjo?
Zelo me je zaznamovala izkušnja, ko sem bil star šest let. V trgovini me je neki otrok zmerjal z oslom, pa se mama ni postavila zame. Sram jo je bilo. Šele takrat sem se zavedal, da sem zelo drugačen, da sem zaznamovan. Po tem dogodku sem spoznal strašno resnico o sebi. Nisem mogel razumeti, zakaj ljudje na ulici strmijo vame, spraševal sem se, od kod prihajam, zakaj sem takšen. Nihče mi ni povedal, niti starši.
Ste imeli velike težave s samopodobo med odraščanjem?
Ko sem se pri petnajstih prvič zaljubil, nisem vedel, kaj to je, ker mi nihče ni povedal. Deklica me je zavrnila, rekla je, da sva samo dobra prijatelja. Takrat sem se začel spraševati, ali je za to morda kriva moja invalidnost ali sem samo neroden z ženskami. To sem se dolgo spraševal; tudi na drugih področjih: Sem samo nesposoben, neroden ali je za moje neuspehe v življenju kriv hendikep?
Kdaj ste začeli plezati?
Ko sem bil star sedemnajst let, v poletnem taboru za otroke. Neki učitelj mi je rekel, da bi bilo zame zelo dobro, če bi se redno ukvarjal s športom. Všeč mi je bilo kolesarstvo in tako sem šel v domači kolesarski klub. Trener me je zavrnil, češ da se nima časa ukvarjati z mano. Potem sem šel v plezalni klub in tam so me lepo sprejeli. To je bil začetek bega pred problemi, ki so se nakopičili, tudi beg od doma. Po kakšnem letu in pol sem se udeležil državnega mladinskega prvenstva in pristal na zadnjem mestu.
