Med pogovorom in verjetno tudi v življenju. Govori izjemno hitro, v svojem slovenskogoriškem narečju, na trenutke sem ga morala ustaviti, da mi je prevedel oziroma po »slovensko« povedal, o čem je pravkar govoril. Za medijsko slavo mu ni, saj se je po pol ure pogovora odločil, da bo dovolj, ker »mora iti, že tako zamuja, zmeniti se mora za neko delo. Boste že kaj napisali,« je še navrgel in naju s fotografinjo pospremil k avtomobilu. Topel stisk roke in nasvidenje. Tisto, kar mi je uspelo v tem kratkem času ujeti in »prevesti«, je pred vami. Dani je resnično pravi ljudski posebnež. Takih ne delajo več.
Še preden sem ga spoznala v živo, so mi rekli, da je v Slovenskih goricah poznan kot kosmati muzikant. Nisem vedela, ali zato, ker je tako zaraščen, ali morda zato, ker piše in prepeva kosmate pesmi. Izkazalo se je, da je bila prva misel prava. Da je res znan na svojem koncu, mi je dokazal tudi z nekaj pismi in razglednicami, ki so bili nepopolno naslovljeni samo z naslovom Kosmati muzikant, Gornja Radgona. Neverjetno, ampak tako naslovljena je prispela na pravi naslov tudi razglednica s Falklandskih otokov!
Stran od svinjarij. Sebe Dani predstavi z verzom iz pesmi, ki jo je sam napisal: Jaz sen Rajhof Dani,/večkrat priša že na kant/med lidmi poznani/kak kosmati muzikant.
Dani, ki mu je uradno ime Danilo, pa ga nihče ne kliče tako, pravi, da je popolnoma »običajen človek z bregov, ki živi stran od svinjarij, ki se dogajajo po svetu«. Očitno je občutljiva duša, saj ga današnji čas in delovanje naše politike spravlja v jezo in tako nastane marsikatera pesem, ki jo globoko občutljiva pesniška duša na koncu vedno obrne v smeh. Bojim pa se, da se bo tudi Dani kmalu nehal smejati naši politiki.
Materialne stvari mu ne pomenijo veliko. Z mamo Marijo, po domače Mico, 78-letno nenavadno visoko in sloko žensko, živita na kmetiji, veliki tri hektare in pol, pa še nekaj gozda je zraven, zelo skromno. Hiška je majhna, stara, še iz drugih časov. Pa sta očitno zadovoljna oba. »Hišo sem podedoval po stricu, ki je padel s hleva in umrl. Po njem sem podedoval tudi harmoniko. Ko sem jo dobil, seveda nanjo nisem znal igrati. Štirikrat sem šel k prijatelju, da mi je pokazal, kako se igra, ko pa sva se dobila petič, sem že jaz njemu kazal, kako se 'špila',« se spominja svojih začetkov igranja na harmoniko kosmati muzikant.
Njegova vlačuga. S fotografinjo sva seveda želeli slišati, kako je, ko raztegne meh Dani in ni mu bilo treba dvakrat reči: »Prav, pa grem po svojo vlačugo!« Sram ga bodi, kdor grdo misli, Dani tako namreč reče svoji harmoniki, ki jo vedno »vleče s seboj, tudi na potovanja v tujino. V Vietnamu pa mi jo je nepridiprav ukradel. Videl sem ga, začel sem teči za njim. Ljudje so mi, ker ne znam njihovega jezika, z roko kazali, kam je tekel. Seveda sem ga ujel!« Njegova 'vlačuga' je bila rešena.
