Letos poleti jih je obiskal Korošec Jan Sredenšek, ki v prostem času deluje kot trener mariborskega kluba NK Pobrežje, in jih razveselil s pošiljko dresov. Majhna gesta človečnosti naj bi postala izhodišče za redne donacije s sončne strani Alp na senčno stran Copacabane.
Eden najboljših nogometašev v dosedanji zgodovini slovenske lige, zagotovo pa najboljši v dosedanji zgodovini Nogometnega kluba Maribor, je Brazilec Marcos Tavares, večkratni kralj strelcev v slovenski ligi, ki je Maribor leta 2017 popeljal v Ligo prvakov, po upokojitvi pa je klub v večen spomin nanj po njem poimenoval eno od tribun stadiona Ljudski vrt. Legendarne razsežnosti Tavaresovih dosežkov pa je moč v celoti doumeti šele, če poznamo njegove revne, negotove in nemalokrat smrtno nevarne začetke v revni četrti Leopoldina v mestu Porto Allegre. »To je bil tiste čase res nevaren rajon, zlasti za otroke,« je Tavares zaupal filozofu Boštjanu Naratu, ki je skupaj s pisateljico Janjo Vidmar napisal njegovo (odlično!) biografijo. »Mnogi prijatelji iz mojega otroštva so končali hromi, v zaporu ali pod rušo. Tu in tam se je za kom izgubila vsaka sled.« Šestnajst let za tem, ko je legendarni napadalec prišel v Slovenijo, je iz Maribora letošnje poletje v deželo nogometa krenil trener Nogometnega kluba Pobrežje Jan Sredenšek in se na lastne oči prepričal, kako odraščajo, se igrajo in sanjarijo o boljšem življenju otroci v brazilskih favelah – razigrani in prebrisani najmlajši prebivalci sveta, ki je tako drugačen od našega kot drug planet. Planet v podobi nogometne žoge.
Dragulji med kupi smeti
»Otroci praktično rastejo na igrišču, bolj ali manj prepuščeni sami sebi,« povzame mladi trener. »Tam najdejo veselje, potrditve in ključne človeške stike – lahko da tudi napačne. Marsikoga potegne v tolpe in potem mu ni več rešitve; ostane mu le življenje v bedi, nasilju in kriminalu. Kolikor časa mu pač uspe preživeti.« Sredenšek sicer ni šel v Tavaresovo staro sosesko v Portu Allegre, temveč v razvpite favele Ria de Janeira, konkretno v favelo Rocinha, toda obema krajema je skupno dvoje: ugašanje človeških življenj z revščino in futebol kot vsakodnevna molitev za čudežno rešitev. Brezposelnost, lakota, bolezni, onesnaženje in družinsko nasilje so standard. Priključitev oboroženim združbam obupancev, ki so resnični gospodarji teh območij, na katerih vladajo drugačni zakoni, je pogosto edina možna življenjska izbira. Razen za tiste, ki se jim uspe priključiti profesionalnim športnim ekipam – in v njih obstati.
Sredenšek, sicer zaposlen na Slovenski univerzitetni športni zvezi, je avgusta kot član delegacije odpotoval v Rio in tam na svetovnem univerzitetnem prvenstvu v odbojki na mivki spremljal par slovenskih tekmovalcev. S seboj je vzel deset dresov kluba NK Pobrežje, v katerem deluje v prostem času, da bi jih razdelil otrokom v favelah; drobna gesta človečnosti, za katero upa, da bo odprla kanal za redne donacije športnih potrebščin iz Maribora v Rocinho. Po tej je slovensko odpravo vodil lokalni vodič, ki so ga najeli posebej za to; Brazilci namreč favele tržijo kot prvovrstno turistično atrakcijo za bogate zahodnjake, ki jih mika safari po ekonomskem in socialnem dnu človeške družbe. »Tam nisem videl zabojnikov za smeti, temveč ljudje odpadke v kupih odlagajo na zbirališča na ulici, kjer jih čez nekaj časa naloži bager. Marsikomu pa se to ali ne da ali pa tega preprosto ne zmore in tako se smeti kopičijo pred hišami, ob cesti, v odprtih jarkih za kanalizacijo. Večina ljudi sploh ne plačuje računov za vodo in elektriko, kabli za slednjo v nepreglednih vozlih visijo tik nad glavami ljudi.« Medtem pa v Sloveniji stokamo zaradi pasjih kakcev na zelenici pred blokom.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 3. december 2024.
