Veliko uporabnega o gobah nam je tokrat povedala dr. Janja Klinčar, doktorica biotehnoloških znanosti, determinatorka svetovalka, predsednica Gobarskega društva Kostanjevka Zreče, bioresonančna terapevtka in velika ljubiteljica narave. Začela je z zanimivostjo, da sodijo gobe v lastno kraljestvo in niso ne rastline, ne živali, ne bakterije. »So pa bolj podobne živalim kakor rastlinam. Ne vsebujejo klorofila, niso sposobne same sintetizirati hrane (pri tem jim pomagajo drevesa), njihova celična stena pa je iz hitina (ta je v številnih žuželkah). Nekatere vrste gliv vsebujejo kolagen, kar je prav tako značilno za živalske vrste.«
Najlepše šele prihajajo
Če nam bo le vreme namenilo kakšno kapljico dežja, najlepše gobe šele prihajajo, meni poznavalka. »Jeseni so gobe najlepše, ko malce pade temperatura, pa jih tudi črvi manj napadajo. Velika vsebnost beljakovin in vlaknin ter majhna vsebnost maščobe jih skupaj z vitamini B-kompleksa, ki se skrivajo v njih, napravi še privlačnejše. Gobe so s pomočjo UV-žarkov sposobne tvoriti celo vitamin D.« Za izboljšanje samooskrbe predlaga nabiranje okusnih gob, ki jih lažje prepoznamo, saj nimajo preveč podobnih strupenih sorodnikov. »Navadna lisička (Cantharellus cibarius) je izjemno okusna, a morda nekoliko muhasta pri shranjevanju, saj rada pogreni, če jo damo v skrinjo. Nekateri jo zato raje vlagajo v kis. V družini lisičk je veliko podobnih gob, ki se med samo razlikujejo po malenkostih, vse pa so užitne, zato ni bojazni, da bi jih zamenjali s strupenimi. Za lisičke so značilne žilice pod klobukom. Sam klobuk je razvejan in naguban, njihova barva pa značilno živo rumena oziroma svetlo oranžna. Zanje včasih rečejo, da jih bi še slepec našel, tako so prepoznavne.« A Klinčar je vseeno opozorila, da bi lahko neizkušen gobar lisičko zamenjal za strupenega oljkovega livkarja, ko je ta še mlad. »Oljkov livkar na srečo ne raste po vsej Sloveniji, najdemo pa ga na Primorskem in na Goričkem. Nasploh velja, da čisto majhnih, mladih gob ne nabiramo, saj še ne razvijejo tipičnih značilnosti in jih je zato težje prepoznati. Gob nikoli ne nabiramo nestrpni,« je poudarila.
Poletni in jesenski goban, vedno dobra izbira
Družina gobanov nam je blizu in poznana. Vseeno pa prestarih gob iz te družine, čeprav je užitna, ni priporočljivo uživati. »To je tako, kot če bi uživali staro meso. Zato prestaro gobo, ki ste jo že utrgali, pustite v gozdu. Zataknite jo za kakšno vejo drevesa, da bo od tam spuščala trose po gozdnih tleh. Naslednje leto boste morda prav tam gozda obdarjeni s še več gobani. Mnogi ne vedo, da obstajata tako poletni kot jesenski goban. Med njima sicer ni bistvenih razlik, jesenskega prepoznamo po tem, da po višji vlagi v zraku njegov klobuček postane lepljiv in nekoliko sluzast, medtem ko je pri poletnem gobanu klobuk suh – kadar je precej suho, lahko tudi razpoka.« Obstaja kajpak še veliko več gobanov, če niste res dober poznavalec, strokovnjakinja odsvetuje, da nabirate tiste z rdečimi trosovnicami. »Raje se osredotočite na gobane z rumenimi trosovnicami (meso na spodnji strani klobuka), ki pozneje, ko gobe odrastejo, postanejo zelene,« je priporočila. »Gobanom je na prvi pogled podoben tudi kostanjasti polstenovec (kostanjevka) z rumeno trosovnico, ki pozneje postane zelenkasta in na otip pomodri, s čimer ni nič narobe. Kostanjevka je užitna in kakovostna goba.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 42, 17. oktober, 2023.
