Zgodbe piscev knjig o prehrani, ki nas bo držala pri dolgem, zdravem in kakopak vitkem življenju, so si zelo podobne. Ali jim je zaškripalo pri lastnem zdravju ali pa morajo svetovati drugim, kako zdravo živeti (neredka je kombinacija obojega). Bas Kast je tekel vsak dan, sicer pa je visel v uredništvu časopisa, kjer je bil urednik za znanost, žvečil čips ter ga zalival s kavo in pivom. Za večerjo pa zajeten zrezek in kar je pač bilo zraven. Včasih tudi čips. Mislil je, da bo s tekom vse popravil, in do 35. leta je res še nekako šlo, potem pa ne več. Okrog trebuha se je začela nabirati maščoba in je ni uspel odstraniti z gibanjem, upirati se je začelo tudi srce – z zelo bolečim in zastrašujočim preskakovanjem. No, in potem je začel brati študije (vseh ravno ne, ker jih menda vsak dan na svetu izide kar 250), a so bile vsekakor koristne zanj, lahko pa so tudi za nas. Potrošniki shujševalnih kur, ki pričakujejo natančne jedilnike vsaj za kakšen mesec in seveda tudi recepte, bodo vsekakor razočarani – nekje med morjem opomb najdemo le recept za kruh s kislim testom in humus. Sicer pa nam avtor prepušča, da si v okviru zapovedi in pravil njegovega prehranskega kompasa sami najdemo življenjski slog (ne pa diete, ki bo trajala le do začetka kopalne sezone). Do vitkosti in zdravja je namreč mogoče priti po različnih poteh, odvisno od tega, v kakšnem stanju smo in kaj hočemo.
Kako je umrl Atkins? Saj veste, dr. Robert Atkins je bil slavni ameriški kardiolog, ki je svojim bolnikom svetoval, naj si v hladilnike natlačijo meso, jajca, ribe, smetano in druge beljakovine predvsem živalskega izvora. Sam je po tej metodi shujšal 40 kilogramov, ampak umrl je pri 72 letih, kar ni zelo visoka starost, delni infarkt je imel že leto prej, upravljavci njegovega bogastva pa so sporočili, da mu je zdrsnilo na poledenelem pločniku in je nesrečno udaril ob rob. Verjel ni nihče. Atkins se očitno ni držal svoje lastne diete, imel je namreč krepko čez sto kilogramov. Nerodno bi bilo priznati, da ga je ubila lastna domislica, da je treba za zdravje in vitkost jesti predvsem živalske beljakovine.
Zmešnjava z beljakovinskimi dietami traja že dolgo in je dobila nov zagon s pojavom paleoprehranjevanja (posnemanje naših davnih prednikov, ki so jedli predvsem meso, nihče pa ne ve, koliko so ga v resnici pospravili), hkrati pa je postalo znanosti in tudi navadnim smrtnikom jasno, da so najbolj razširjeni ogljikovi hidrati na naših jedilnikih (beli kruh, testenine, ocvrt krompir, sladkor) povzročitelji poplave debelosti in bolezni, ki jo spremljajo. Če ne smemo ogljikovih hidratov, naj torej planemo po mesu?
Bas Kast na dolgo in široko razlaga znanost o beljakovinah. Nujne so, zaradi njih zrasemo, potem pa so gradbeni material za obnovo celic. Ampak koliko? Številne raziskave, pa tudi zelo preprosti poskusi so pokazali, da približno 15 odstotkov dnevnega vnosa kalorij. Dokler jih ne dobimo, nismo siti. Kar je več, nam dolgoročno škodi oziroma nam zelo hitro postara organizem (kar se najprej pozna na srcu in ledvicah). To je popolnoma v konceptu z naravo – ustvarila nas je zato, da hitro zrasemo, imamo v plodni dobi čim več otrok, ki jim ljubeznivo predamo svoje gene, potem pa se zaradi poapnelih žil in utrujenega srca (brez raka in diabetesa) čim prej odpravimo v večna lovišča. Naše davne prednice niso imele veliko problemov z meno, saj je večinoma sploh niso dočakale. Skratka, ko si podaljšujemo po možnosti zdravo življenje, goljufamo naravo.
Bas Kast pravi, da je lahko paleoprehranjevanje čisto v redu, če je uživanje beljakovin omejeno na razumno količino. Je pa res, da lahko dokaj hitro shujšamo po receptu »več beljakovin in zelenjava«, le da taka dieta lahko traja krajši čas.
Nesrečni sladkor. Pa smo tam. Vsi že vemo, da je škodljiv in da je skrit v skoraj vseh industrijskih izdelkih, tudi v tistih, kjer ga po nobeni logiki ne bi pričakovali. Sladkor, ne samo kristalni, ampak tudi tisti v sadju in drugod, je sestavljen iz glukoze, ki hrani celice in možgane, ter iz fruktoze, ki gre naravnost jetra, kjer se predela v maščobo (ki zamasti notranje organe). Ne redimo se zaradi maščobe, o kateri je tudi obširno poglavje, ampak zaradi – sladkorja in podobnih hranil.
Vendar pa po mnenju avtorja ni treba doživljati živčnih zlomov zaradi žličke sladkorja v kavi, pomembno je, kaj pojemo skozi ves dan. Se znamo ubraniti osvežilni pijači, ki vsebuje 14 žličk sladkorja in jo spijemo na dušek? Če to naredimo zjutraj, ko so celice spočite in še odzivne na inzulin, ne bo takšne škode, zvečer bo pa ogromna. O umetnih sladilih pa ni, kot je bilo pričakovati, zapisal nič dobrega.
Kam sodimo? Avtor je prečesal številne raziskave posameznih živil in verjel predvsem tistim, ki jih niso financirale korporacije. Če mlečna industrija plačuje raziskavo o mleku, smo lahko prepričani, da »izsledki« ne bodo proti mleku. Pregledal je tudi moderne diete in označil, kaj je v njih dobrega, kaj pa ne – in za koga seveda. Različni smo, a ko že imamo težave, povezane z debelostjo, je zelo pomembno, koliko so naše celice odporne proti inzulinu – če so, je za nas najbrž primernejša prehrana z manj ogljikovimi hidrati in več maščobami, kratkoročno lahko povečamo vnos beljakovin. Če imamo srečo in celice še niso odporne proti inzulinu, bomo shujšali in uravnali krvno sliko ter vse drugo z nekoliko več OH, manj maščobami in obvezno količino beljakovin, ki so lahko tudi rastlinske. Formula je preprosta, kajne? Z zdravniškimi izvidi, merilnikom sladkorja (morda smo že diabetiki in ga tako ali tako redno uporabljamo) in tabelo hranil v posamičnih živilih, ki jo lahko natisnemo z interneta, si torej zastavimo lasten program, kaj jesti in česa nikakor ne.
Več v reviji Zarja št. 13, 26. 3. 2019.
