Sem se pa takoj na začetku pogovora z vedno zanimivo in iskrivo sogovornico znašel v določeni zagati. Zaradi ažurnosti sem sklenil pri prvem vprašanju izhajati iz njenega zadnjega spletnega zapisa, o čemerkoli že bo. A kaj ko se je Katerina v njem spravila na Greto, mrko malo ikono najstniških protestov proti podnebnim spremembam. Zaradi tega bi znal biti kdo vsaj malo slabe volje, saj predstavlja ta ikona še enega zadnjih žarkov upanja v čedalje bolj zamračenem svetu.

Pravite torej, da celo Greta ni sveta?

Najprej bi vas popravila, da ne gre za to, da bi se »spravila nanjo«. Ne, deklica je seveda popolnoma nedolžna in prepričana sem, da hoče samo dobro. Sem pa res zapisala nekaj dejstev, ki lahko osvetlijo ozadje fenomena, kakršnega so iz nje napravili drugi. Pri tem sem se opirala na obsežno in z viri zgledno podprto poročilo neodvisne kanadske novinarke Cory Morningstar.

Ki pravi?

Pod drobnogled je za začetek postavila švedsko tehnološko podjetje We Don't Have Time, ki stoji za Greto. Ste vedeli, da je bil prav direktor tega podjetja Ingmar Rentzhog tisti, ki je prvi poslal v svet tvit s podobo deklice, kako sedi na pločniku in stavka proti klimatskim spremembam?

Nisem.

In prav ta tvit je potem sprožil plaz javne pozornosti. Omenjena organizacija, ki vse do danes skrbno polira vsak vidik Gretine javne podobe, je tesno povezana z velikimi kapitalskimi strukturami. V njenem upravnem odboru sedijo ljudje, ki so bili ali so še vedno povezani z nacionalkami, kot so IKEA, Microsoft in Johnson & Johnson. Kadar Greta nastopi na kakšnem korporativnem dogodku, na v svet poslanih fotografijah zelo radi s stene za njo zbrišejo logo korporativnega sponzorja, da je vse skupaj videti bolj »ljudsko« in avtentično.

Vašo objavo so še isti večer delili kar štirje moji prijatelji na Facebooku. Tudi sam Gorazd Pretnar je izrazil veliko navdušenje nad člankom. Med drugim ste v njem zapisali: Za »protesti« in Greto kot načrtno izbrano podobo torej stojijo korporacije in milijarderji, ki niso doslej storili še nič v korist narave in ljudi, ampak zgolj svojih računov.

Tako. In glede na vse indice lahko upravičeno sumimo, da je bila stavka otrok zlorabljena. Namreč za lansiranje globalne kampanje za krepitev podpore do s podnebjem povezanih politik, ki jih elite načrtujejo predvsem v svojo korist. Njihov ključni cilj je odkleniti trilijone evrov javnih sredstev, ki se bodo v imenu »zelene revolucije« preko subvencij in davčnih olajšav stekli v zasebne žepe.

Ampak če prav razumem, vi ne sodite med tiste, ki kar počez zanikajo podnebne spremembe. Sam problem je po vašem še kako resničen in pereč.

Seveda, položaj je dramatičen in zahteva takojšnje ukrepanje! Ključno vprašanje pa je, kdo naj plača za nastalo godljo. Najbrž se lahko strinjamo, da predvsem tisti, ki so jo zakuhali in se z ekološkim sesuvanjem planeta mastno okoristili – torej korporacije. A ker prav te iste korporacije zdaj prevzemajo vajeti »zelene revolucije«, bomo vse skupaj skoraj gotovo spet plačali mi, navadni ljudje. Dokler bodo oni vodili igro, lahko pričakujemo samo še zvišanje davkov, prisilno uvedbo dragih »zelenih« produktov in zategovanje pasu predvsem med splošno javnostjo.

Hočete reči, da nam zdaj iste organizacije in isti milijarderji, ki so nas spravili v veliko nevarnost, skušajo prodajati rešitve za probleme, ki so jih ustvarili sami?

Tako je. Prepričana sem, da je zelo malo verjetno, da se bodo te rešitve lahko izkazale za dobre. Vsaj za večino nas ne. Saj bi rekla, da pustimo času čas in opazujmo, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo. A kaj ko nam časa tako hitro zmanjkuje!

Osnovna zgodba se pravzaprav res zdi predobra, da bi lahko bila povsem gladka. Namreč pravljica na vižo: Krasno, planet nam bodo rešili kar naši otroci, medtem ko špricajo šolo!

Prav res: kako to, da se s tem ne ukvarjamo odrasli? In kje so imena staroselcev, ekoloških kmetov in indijskih upornikov, ki že desetletja s krvjo in svojimi telesi branijo svojo zemljo in semena? Njih nikoli ne povabijo na glamurozne prireditve in proteste. Pravzaprav se potrudijo, da jih držijo čim dlje stran od objektivov kamer. Tudi za Nobelovo nagrado jih kar nekako ne nominirajo. No, pa še eno vprašanje imam za vas.

Povejte.

Zakaj proteste najstnikov proti klimatskim spremembam oblast vsaj tolerira, če ne prav aktivno opogumlja? Na protestih rumenih jopičev v Franciji pa na protestnike brez milosti celo streljajo, tudi na najstnike?

Dobro vprašanje.

Še več: kot je bilo jasno dokumentirano, je bil v Franciji tudi invalid na električnem vozičku deležen solzivca naravnost v obraz. Bil je brez orožja ali maske, pa so ga policisti vseeno tako brutalno napadli! In zakaj? Ker si je drznil s sodržavljani stopiti na ulico in opozoriti, da je ropanje vseh in vsega doseglo točko, ko se je celo velik del prebivalstva v zahodni Evropi znašel v hudi preživetveni stiski. O tem v naših medijih ne slišimo prav veliko. A socialni položaj, recimo v Angliji, je grozljiv. Zaradi »varčevalnih« rezov sta se sunkovito povečali stopnja brezdomstva in smrtnosti med starejšimi prebivalci. Pod pragom revščine pa živi danes kar trideset odstotkov vseh britanskih otrok!

Nemogoče! Trideset odstotkov?

Po novejših študijah celo več, 33 odstotkov. Torej tretjina vseh. Tudi v Franciji mnogi izmed državljanov, ki so se zgrnili na ulice, kljub trdemu garanju komajda preživijo iz meseca v mesec. Tudi sama sem dlje živela zunaj. In lahko vam povem, da nisem nikoli in nikjer živela tako obupno slabo, kot se živi recimo v Parizu in Londonu, če nimaš veliko denarja. Tudi nešteti visoko izobraženi ljudje tam živijo iz rok v usta. In v trenutku, ko kdo postavi vprašanje o že povsem poteptanih delavskih pravicah, postane najhujši sovražnik sistema. Kar dokazuje serija zverinskih poškodb, ki so jih dobili Rumeni jopiči.

Kje je po vašem antropološkem mnenju na tem zemljevidu naša državica? Imamo sicer dolgo tradicijo samozaničevanja … Po drugi strani pa bolj ko spoznavamo svet, bolj ugotavljamo, da nam je vsaj v nekaterih vidikih uspelo ohraniti zavidljivo visoko kakovost življenja.

Drži. A predvsem zaradi ostankov starega, neprimerno bolj socialno naravnanega sistema. Ki pa pospešeno izginjajo. Za zdaj nam zelo dobro služi naša tradicija socialne povezanosti in solidarnosti. Znotraj družin in med sosedi smo precej bolj povezani in si tudi bolj pomagamo, kot je to navada v večjih državah. Vsa ta naša nešteta gasilska, pevska, čebelarska, planinska, taborniška in druga društva jemljemo kot nekaj najbolj samoumevnega, a v resnici niso. V resnici so nekaj posebnega – dokaz, kako močno željo po povezovanju in sodelovanju čutijo prebivalci naše deželice. Za povrh pa nas rešujejo naši vrtovi in nenavadno visok odstotek lastništva svojih nepremičnin.

Lepa vizija.

Tako pač vidim Slovenijo – kot dragulj sredi Evrope. Je pa res, da se moramo njeni prebivalci hitro zbuditi in začeti naslavljati tiste prave probleme, preden bo prepozno. Preden nam privatizirajo celo naš neprecenljivi zaklad pitno vodo! Ocenjujem, da je naša morda celo največja »rakava rana« v tem trenutku sodstvo oziroma razkroj pravne države. Povsem nesprejemljivo je, kako mnogi, ki so pokradli skupno premoženje, prosto hodijo okoli. In v kakšnih avtih se vozijo.

Tu se lahko z veseljem navežem na še enega vaših spletnih esejev. V njem ste bodočim lopovom svetovali, naj nikar ne ukradejo sendviča, temveč raje kar celo banko. Ker če bodo ukradli sendvič in bili tako bumbarski, da bodo to za povrh še priznali, bodo morali morda celo odstopiti. Če bodo ukradli celo banko, tako kot so nam recimo ukradli NLB in NKBM, pa jih čakata samo pliš in šampanjec.

Definitivno. V Sloveniji smo žal razvili neki svoj kastni sistem, saj so ljudje na vrhu očitno povsem nedotakljivi. To moramo čim prej spremeniti.

Več v reviji Zarja št. 13, 26. 3. 2019.