»Starši se morajo zavedati, da je učenje plavanja dolgotrajen proces. Pri tem je za uspešno napredovanje pomembno, da imamo dovolj znanja in izkušenj ter da smo potrpežljivi. Staršem bi priporočal, da učenje plavanja raje prepustijo za to usposobljenim, sami pa poskrbijo za to, da bo otrok imel zdrav odnos do vode, da se bo v njej gibal sproščeno, brez strahu in da se je ne bo izogibal,« pojasnjuje Aleš Puketa, po izobrazbi profesor športne vzgoje in obenem učitelj plavanja iz Plavalnega kluba Kamnik.
 
 Otroku naj voda sega do prsi

Otroci, ki še ne znajo plavati, se nekoliko globlje vode seveda bojijo – naj bo to v morju ali na bazenu. Zato je temeljni kamen učenja plavanja privajanje na vodo. V tem času se otrok nauči, kako premagati upor vode, potopiti glavo, gledanja pod vodo, izdihovanja v vodo, plovnosti in drsenja. »Začnemo z nežnim polivanjem z vodo po ročicah, po telesu in tako naprej do glave. Medtem se z otrokom pogovarjamo, mu pojemo pesmice in podobno. Najpomembneje je, da se otrok počuti sproščeno, da uživa. Nikamor naj se nam ne mudi. Če mu je neprijetno pri močenju glavice ali drugega dela telesa, s tem prenehamo in poskusimo pozneje,« predlaga učitelj.

Ko je otrok malo večji, lahko začnemo kazati jezik v vodo, pihati mehurčke, iskati kamenčke na dnu banjice, pogledamo, kaj je narisano na dnu, in tako dalje. Tu lahko domišljiji pustimo prosto pot, vpletemo v igro otrokove najljubše risane junake in igračke, torej katero koli stvar, ki otroka navdušuje in motivira. 

Učenje plavanja mora seveda potekati v primerno globoki vodi. Za predšolske otroke brez pripomočkov je primerna globina 0,80 metra, za učence prve triade osnovne šole pa globina od 1 do 1,10 metra. Za določanje primerne globine je običajno merilo, da stoječemu otroku voda seže do prsi, klečečemu pa do ust. 

Več v Zarji št.30, 25.7.2017