Ankica Šilar

»Tako kot veliko ljudi sem šla tudi jaz pri osemnajstih s trebuhom za kruhom. V Ljubljano se je sprva preselila moja sestra, ko pa sem postala polnoletna, sem ji iz Šibenika sledila tudi jaz. Nekaj časa sem potrebovala, da sem se namesto na dalmatinsko sonce navadila na ljubljansko meglo. A dejstvo, da sem imela službo in da sem si v Ljubljani hitro našla nov krog ljudi, je pripomoglo k temu, da je Slovenija postala moja nova domovina,« je veselo povedala 51-letna Ankica Šilar iz Kranja. »Zdaj sem priženjena Gorenjka,« se je še zasmejala. 

Ankica se je v Ljubljani hitro znašla, naučila se je jezika in dobila službo v slaščičarni Maximarketa. »Prodajala sem torte in druge slaščice, kar mi je bilo v veselje. A ko se mi je ponudila priložnost za službo, v kateri bi imela konce tedna proste, sem jo zgrabila z obema rokama. Tako sem se znašla v podjetju Iskraemeco. Delam v proizvodnji elektronskih števcev. Delo mi nikoli ni odveč. Z veseljem hodim v službo. Zdi se mi, da starejša kot sem, raje jo imam. Ko sem bila mlajša, sem samo čakala priložnosti, da sem se lahko zabavala,« se smeji Ankica, ki je v mladosti rada hodila v diskoteke. »Takrat so se zabavati hodili tudi starejši, ne samo najstniki. V eni od diskotek sem spoznala svojega moža, s katerim sva skupaj že dobrih 25 let,« je povedala zares zgovorna Ankica, ki ne mara pustih in dolgočasnih ljudi. S še tako zadržanimi zna navezati stik, če je okrog nje dolgočasno in napeto, se potrudi sprostiti ozračje. Ker je vedno vesela in dobre volje, jo imajo ljudje radi in jo vabijo v družbo. »Ne maram dolgočasja, puščobe in godlje. Za prvi dve stvari se hitro potrudim, da se sprosti, godljo pa bi jedla, če bi umirala od lakote,« se smeji in dodaja, da zna v vsaki stvari, tudi najbolj grozni, poiskati kaj pozitivnega. Prepričana je, da se je treba po padcu pobrati, ne pa jokati in tarnati nad nesrečo.
Ankica nas je vse očarala s svojo dobro voljo. »Na preobrazbo sem prišla, da bom malo važna. Čeprav bom zdaj pozna za v službo, so mi sodelavke zabičale, da se jim moram priti pokazat. Sicer bi me pošteno oštele,« je zatrdila in dodala, da se v domačo Dalmacijo redno vrača. Vsako leto najmanj dvakrat, a ne na dopust. V domačem kraju vse pozna, zato se z možem raje odpravita kam drugam. V Dalmacijo gre zaradi mame. Hitro pa je naredila reklamo za domači Šibenik: »Tisti, ki hoče videti najbolj čisto morje na svetu in najbolj čedne fante v Evropi, naj pride v Šibenik. Še nihče ni odšel razočaran,« se je smejala Ankica, ki tudi s preobrazbe ni odhajala razočarana.

Nasvet frizerke in mojstrice ličenja:
Ankica je frizerki povedala, da gre k frizerju dvakrat na leto, da jo postrižejo. Siveti je začela šele pred kratkim, zato tudi ni imela razloga, da bi se hodila barvati. Na preobrazbo je prišla s precej zbledelimi rdečkastimi  lasmi in precejšnjim narastkom. Glede na to, da je precej živahna in mladostna, jo je frizerka pobarvala na intenzivno rdečo, spodnji desni del glave pa je pobarvala malce temneje. Postrigla jo je asimetrično, oblikovala ji je razgibano pričesko, ki jo je na koncu oblikovala s srednje veliko krtačo in utrdila z lakom.
Mojstrica ličenja Manca jo je naličila z izrazitimi zelenimi sencami. Uporabila je tri odtenke, trepalnice pa je poudarila s črno maskaro. Na usta je nanesla izrazito rožnato šminko, za bolj mladosten videz pa še malo bleščila.

Tekst:                 Andreja Comino andreja.comino@delo-revije.si
Foto:                  Mateja Jordovič Potočnik
Ličenje:               Manca Maselj 
Kozmetika:          Keune
Stilistka:             Nana Sojer
Pričeska:             Daniela Topič za Frizerstvo Jasna, Jasna Javor, s. p., Ul. Gradnikove Brigade 8, Ljubljana
Oblačila in nakit: Punt Roma, Emporium, nakit Lunca

Jana št. 45/ 2011