Naravno in enostavno
Vse bolj pogosto zasledim reklame o super izdelkih, ki vsebujejo nanotehnologijo. Ne najdem pa informacij, kaj je nanotehnologija in ali je to res varno. Zato me zanima, ali takšne izdelke priporočate ali odsvetujete. Lep pozdrav, Nina K.
Nanotehnologija uporablja delce, manjše od 100 nanometrov. En nanometer je milijoninka metra – to je mikrometer (nanometer je milijardinka metra) – in je tako 50.000-krat manjši od premera človeškega lasu. Gre za delce, ki jih ne moremo videti niti pod običajnim mikroskopom.
To so tako majni delci, da se v okolju in tudi v telesu obnašajo popolnoma drugače kot enaka materija v večjih delcih. In ravno to je problem. Industrija vztraja, da gre za enako snov, le v manjših delcih, zato zagovarjajo stališče, da dodatni varnostni testi niso potrebni.
Čedalje več znanstvenikov pa opozarja, da to še zdaleč ni res. Za nanodelce veljajo popolnoma drugačne zakonitosti, so hitrejši, bolj reaktivni in pogosto tudi bolj toksični. Zanje varovalni mehanizmi našega telesa ne veljajo, ker so tako majhni, da lahko preskočijo vse naše obrambne mehanizme.
Tako je na primer baker v sledeh (v mikro velikosti torej) pomembna kovina, ki uravnava delovanje encimov v telesu. Poskusi na miših so pokazali, da baker kot element v sledeh ne povzroča nobenih sprememb na organih. Ko so miši prišle v stik z delci bakra v velikosti 23 nanometrov, pa so nastale poškodbe jeter, vranice in ledvic. To pomeni, da snov, ki je sicer povsem nestrupena, ne ohrani nujno te lastnosti, ko jo razbijemo na nanodelce.
Podobno je s titanium dioksidom, ki je varen in ni alergen v naravnih sredstvih za sončenje. Ima le to pomanjkljivost, da dobi koža srebrnkast lesk, ko se z njimi namažemo. Da se temu izognejo, so nekateri ponudniki začeli titanium drobiti v nano velikost – to pa je popolnoma druga zgodba. Takšni delci lahko prodrejo v tkivo, kar se s titanium dioksidom prej nikoli ni zgodilo. In kaj se bo zgodilo potem, ne vemo. Kljub temu se titanium v nano velikosti zdaj uporablja v številnih zobnih pastah, senčilih za oči, vitaminskih preparatih, sredstvih za sončenje, barvilih za živila in drugod.
Podobno velja za številne druge snovi, ki jih zasledimo v kozmetiki.
Profesorica Biancamaria Baroli z univerze v Cagliariu je podvomila glede trditev o varnosti kozmetike, ki vsebuje nano delce. Zmotilo jo je, da takšne teste izvajajo v laboratorijih in na popolnoma zdravi koži. Zato se je odločila narediti svojo raziskavo, vendar pod bolj stvarnimi pogoji.
Njeni rezultati so bili povsem drugačni. Ugotovila je, da nanodelci prehajajo skozi lipidno prepreko in prodrejo v globlje plasti kože, do rožene plasti kože; če pa uporabljamo izdelke za lasno nego, ki vsebujejo nanodelce, ti prodrejo vse do lasnih korenin.
Ugotovila je, da so najbolj nevarni delci manjši od desetih nanometrov.
Znanstveniki Centra za biomateriale Max Bergmann v Dresdnu se ukvarjajo z učinkovanjem nanodelcev na različne tipe celic. Po njihovih dosedanjih izsledkih ti skozi kožo, oči, želodčno-črevesni trakt in pljuča prehajajo v telo, skozi nos pa v možgane.
Torej je trg že preplavljen z izdelki, znanstveniki pa šele ugotavljajo, kakšna so tveganja.
In kaj na to pravi zakonodaja?
Kot rečeno, je v veljavi zakonodaja, ki tveganje določa po količini in ne po velikosti delcev. Zato so določene najvišje dovoljene količine posameznih kemikalij ne glede na njihovo velikost. To ponudniki pesticidov že upoštevajo. Z nanodelci dosežejo, da je manjša količina pesticidov bolj strupena, kot je bila v časih. Škodljivce so pobili, maksimalnih dovoljenih administrativnih mej pa niso presegli. To, da nas mogoče takšni manjši ostanki pesticidov zdaj zastrupljajo bolj kot prej, pa nobenega ne briga. Vse je v zakonsko dovoljenih okvirih. Podobne (zlo)rabe je mogoče zaslediti tudi na področju čistilnih sredstev in kemičnih dodatkov v prehrani.
Celo ponudniki prehranskih dopolnil se radi pohvalijo, da je v njihovih pripravkih vse več nanodelcev – pravijo, da se tako izboljša absorpcija. To je že res, le da ne vemo, kje se bo ta absorpcija ustavila in kam bodo te snovi priromale.
Pravica vedeti?
Potrošniškim organizacijam je uspelo izposlovati, da bodo v prihodnje proizvajalci vsaj morali označiti, kateri kozmetični pripravki vsebujejo nanodelce. Nove zahteve se nanašajo na kozmetiko, proizvedeno po letu 2009, vendar bodo stopile v veljavo po letu 2012, saj se predpostavlja, da bodo do takrat v prodaji tudi izdelki, proizvedeni do leta 2009. Torej, še malo in bomo vsaj vedeli, kaj kupujemo – če nam bodo hoteli povedati. Težavica je, da inšpektorji preprosto ne razpolagajo s tehnologijo, ki omogoča, da identificirajo, ali izdelek vsebuje nanodelce. Zato lahko pričakujemo, da veliko še ne bo razkritega. Ob tem je zakonodaja šla zelo na roko izdelkom, ki so že na trgu – za te namreč ne bo treba pripraviti ocene tveganja. Kdor je pohitel, je torej dobil licenco za morebitno zastrupljanje potrošnikov brez posledic.
Ne rečem, da nanotehnologija ne nosi tudi potencialno koristne rešitve. Skrbi me le to, da to tehnologijo trenutno razvijajo, uporabljajo in raziskujejo predvsem tisti, ki z njo služijo. In če deluje predvsem v interesu kapitala, ki za njo stoji, močno dvomim, da bo v konfliktu interesa med zdravjem in kapitalom premagal interes malega človeka.
Piše: Sanja Lončar Jana št. 45/ 2011
Sanja Lončar je vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave.
Vprašanja o naravnem zdravljenju, zdravem prehranjevanju, naravni kozmetiki in podobnih temah za rubriko Naravno in enostavno pošljite na naslov: jana@delo-revije.si ali Revija Jana, Dunajska 5, 1509 Ljubljana.
