Bodo vprašali, rečejo. In minevajo meseci. Kopalniška omarica je recimo že krepko razpadala, pa tega ni nihče opazil. Razen mene, seveda. Ko smo zadevo kupili, so monterji rekli, »nič se bat, omarica je plastificirana«, kar je pomenilo, da ji voda ne more do živega. Kakšno leto je to res držalo, potem pa je začela zadeva cveteti, ali drugače povedano, tista plastika se je nagubala in počila, ven pa je pogledala žejna iverka. In je pila in pila in se napihovala in se naposled začela spreminjati v žaganje. Šit!!! Poklicala sem izdelovalca tistega neuničljivega pohištva in ga dokaj nevljudno seznanila z dejstvom, da je njegova omarica zelo minljiva. Bi, prosim lepo, prišel pogledat in ukrepat? Je obljubil, da bo. Nakar je zamenjal naslov in telefon in nikoli več mi ni uspelo stopiti v stik z njim.
Kaj pa če bi tisto stranico sama popravila, me je prešinilo nekega dne, ko sem bila jezna na ves svet. Takrat me preplavi nerazložljiva ustvarjalnost. Hm. Ampak kako in s čim? Bi jo brusila in prebarvala? Obložila z ogledalom? Ali čim drugim?
Nakar mi je šinilo – kaj pa če bi bil na tisti razpadajoči omarici mozaik? Morda bizantinski kot v kakšni cerkvi? Ali pa rimski kot v termah? Vsakič, ko sem se motovilila po kopalnici, je bil načrt bolj jasen in izbrušen, pa ne le zaradi umetniškega vtisa, ki bi ga lahko nudila obiskovalcem, ampak predvsem zaradi mojstrov, ki jih ne bi bilo treba klicati, plačati in za njimi čistiti. Si predstavljate, kako je izpuliti iz granitne plošče umivalnik, potem seveda še ploščo, ker lahko šele zatem odstraniš razpadajočo omarico? In potem je treba vse še spraviti nazaj, če seveda sploh kje dobiš omarico ustreznih dimenzij.
Postopek je bil dokaj preprost – najprej sem šla na tečaj mozaika, potem sem nakupila vso mogočo strokovno literaturo, pregledala na tisoče fotk na spletu in kupila pol tone mozaičnih ploščic, da o lepilu in potrebnem orodju sploh ne govorim. Seveda pa se najprej nisem lotila kopalnice, saj nisem imela potrebne prakse, ampak sem oblekla v mozaik mize, stole, klopi in pručke, ki so jih drugi vrgli na smeti. Šele potem sem neke noči, ko so vsi trdno spali, obdelala tudi kopalniško omarico. Zjutraj sem pričakovala čestitke, pa ni nihče ničesar opazil. Prve krike, ne morem priseči, da so bili ravno izraz neizmernega navdušenja, sem slišala šele proti večeru, ko se je ljubljeni sin po kolesarjenju spravil pod tuš. Potem so sledili še drugi kriki, komentarjev pa ni bilo, ker je v zraku visela resna grožnja, da bo cenjena družina ostala brez toplih obrokov. Namesto kuhanja bom raje vadila izdelavo mozaikov, sem zagrozila.
Očitno pa je praktični duh, ki so ga vcepili moji generaciji, pustošil tudi po drugih družinah. Znanka divje kleklja, ker hoče estetsko prekriti grdo liso na naslonjalu kavča (nastala je, ko se je z bravo na laseh po pomoti naslonila nanj). Prijateljica je ravnokar končala tečaj kiparjenja z električno brusilko, ker hoče lastnoročno popraviti betonske stebre na novi ograji, ki jih je (brez tečaja) ustvaril njen mož. Soseda hodi na tečaj keramike, je rekla, da bo naredila jedilni servis za poročno darilo svoji hčeri. Problem je, da se njena potomka sploh nima s kom poročiti, pa tudi kuha ne, kolikor mi je znano. No, če že ne bom ustvarjala posode, si bom pa sama naredila žaro, je rekla. Da me ne bodo, ko pride čas, stlačili v kakšen cenen kič.
Po epidemiji ustvarjalnosti seveda pride trenutek, ko se začne dogajati izmenjava. Jaz podarjam drugim v mozaik oblečene pručke, okvirje, ogledalca, podstavke za vroče lonce in druge umetnine, v zameno pa se pri nas nabira prah na skodelicah, prtičkih, šatuljah in vazah, od prejšnjega tedna pa leži pod našo hruško poltonski kamen (pripeljali so ga s traktorjem) z mačjimi ušesi in kravjim repom. Umetnica je kip podarila cenjenemu soprogu, ker ji je prevedel stričevo oporoko. Mi, umetniki, že vemo, kako se je treba primerno zahvaliti.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
