Enak postopek kot prej, mučno čakanje v vrsti na upravni enoti, le da moram biti tokrat celo bolj iznajdljiva kot prej, kajti v razpored vožnje moram vključiti tudi svojega inštruktorja. »Poslušaj,« mu rečem, ko ga pokličem z občine, »prvi prosti termin v Ljubljani za izpit je čez tri tedne, v ponedeljek ob 9. uri. To bo v redu, a ne?« »Ne bo,« reče inštruktor, »takrat že imam drugo vožnjo.« »Ampak naslednji prosti termin je šele čez dva meseca!« »Ja, vem, gužva je.« Znorim v sebi, ima me, da bi sredi upravne enote tulila na ves glas, a se zadržim, stežka pogoltnem jezo in rezerviram datum čez dva meseca. Vmes se vozim brez vozniškega dovoljenja in tresem, če me bo slučajno ustavila kakšna prometna kontrola. Ne ljubi se mi brati podrobnosti prometnega zakona, ker nimam časa za stvari, ki me ne zanimajo, ampak so me dežurni poznavalci vseeno opozorili, da bi mi lahko policija celo zaplenila avtomobil, ker se vozim brez vozniškega dovoljenja, in ga dala uničit. Prosim? Uničiti avtomobil? Čemu le?
Če bi mi policija zaplenila avtomobil, ker se vozim brez vozniškega dovoljenja, in ga potem prodala v dobrodelne namene, recimo za žrtve prometnih nesreč, ne bi nič rekla, smola, kaj naj, a z dobrim koncem. Da pa mi ga država zapleni in ga da uničit, ker pač nisem »pridna« in ne ubogam, no, to se mi zdi pa debilno do konca. Me pa v duhu današnjega časa prav nič več ne preseneča.
Na prvi uradni vožnji s komisijo vozim kot podmazana, brez težav. Niti živčna nisem, čemu bi bila, saj vendarle znam voziti in tudi dobra voznica sem. Tole bo samo ena mini rutinska vožnja. Na zadnjem križišču nisem na prednostni cesti, na desni imam bel avtomobil, ki ima prednost. Ta pa kar stoji sredi križišča in se nikamor ne premakne. Stojim nekaj dolgih sekund sredi križišča ter čakam avtomobil, da spelje, in ker ta ne kaže nobenih namenov, da se bo premaknil, zapeljem naprej. Čez nekaj minut parkiram avtomobil pred stavbo Agencije za promet, kjer izvajajo vozniške izpite, in se nasmehnem sama sebi. Konec muke, hvala bogu.
»Hm,« reče gospod iz komisije za mano, »saj ste v redu peljali, gospa, škoda le, da ste na zadnjem križišču odvzeli prednost belemu avtomobilu. Se vidimo prihodnjič.«
Nonšalantno zapusti avtomobil, jaz pa zabodemo gledam predse in sem v totalnem šoku. Kaj? Nisem naredila izpita?? Nemogoče, heca se. Pogledam inštruktorja, ki nemo sedi poleg mene. Ne, očitno se ne. Čuda nekih kletvic se nenadoma pojavi v moji glavi, za mnoge izmed njih sploh ne vem, kdaj sem si jih shranila v spomin. V sebi psujem glasno, ampak ker sem dama, ne preklinjam naglas.
Naslednji dan grem zopet na upravno enoto. Z varnostnikom sva že na ti, takoj mi pomežikne. Od teh neskončnih sivih prostorov in mrtve energije mi je že slabo, ampak naš birokratski sistem je super, učinkovit in deluje v dobro državljanov.
»V Ljubljani ni prostega datuma naslednja dva meseca,« pove zdolgočasena uslužbenka, ki dela ves mesec za minimalno plačo. Prvi prosti termin ne ustreza mojemu inštruktorju, ker ima druge neodložljive obveznosti, zato rezerviram prvi prosti datum, ki pa ni v Ljubljani. »Boste šli vozit na Jesenice ali v Vipavo?« me vpraša uslužbenka. Vseeno mi je. Ne morem še pol leta čakati na prosti termin, policija me bo ujela in bom imela še večje težave, kot jih že imam.
Lep sončen dan je, ko opravljam vozniški izpit v Vipavi. Tam ni veliko semaforjev, so pa ozke in vijugaste ulice, obdane s hišami, pogosto celo brez pločnikov. Vozim počasi in oprezno, držim pesti, da je tole zadnjič, komisija me vodi nekam nad mesto, na neke serpetine, na stotine hudih ovinkov prevozim mehko in brez kakršnih koli težav. Z nasmehom parkiram pred upravno stavbo v Vipavi, obrnem se h komisiji, gospod bulji v svoje papirje, nič ne reče, nekaj piše vanje. »Hm,« reče, »ni bilo tako slabo, ampak ste tam na ovinkih pustili, da vam volan polzi skozi roke, pravilno pa bi ga morali preprijemati.« Kaj???
Brez zveze se je prepirati s komisijo, to sem že izkusila, ker je potem samo še slabše, zato spet nič ne rečem. Do Ljubljane molče vozi inštruktor, sama pa kot trmast otrok ves čas gledam skozi okno ter goltam solze jeze in nemoči.
»Dober dan, upravna enota, kako ste kaj? Ja, spet je Katarina, seveda. Ma, sem si zdaj kar dolg dopust vzela, da lahko sedim tukaj v vaši čakalnici vsak teden. Ni grozno, kje pa, sem vsaj na toplem. Saj vidite, kako grize zima zunaj. Ja, nov termin za opravljanje vozniškega izpita bi potrebovala. Spet, ja. A nič ni prostega ta mesec? Presenetljivo, res.«
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
