… nenavadne mame, prvič.
V nedeljo zjutraj se z Janekom kot po navadi odpeljeva na bencinsko črpalko v Bovcu. Tam kupim majhno čokolado in nadaljujeva pot v dolino Bavšice. Že nekaj let je cesta po centru kraja opremljena z znaki, ki omejuje vožnjo avtomobilov na trideset kilometrov na uro. Pravila se držim, tudi zato ne poznam nobenega policista tod naokoli. No, za menoj se kot prikazen pojavi velik džip in vozi čisto za mojim avtom. Jasno vidim mahanje šoferja v njem, namenjeno seveda meni. Toliko pa že razumem govorico telesa, ki mi ukazuje, naj se poberem s ceste ali stopim na plin. Delam se Francoza, kar pomeni, da se pretvarjam, da nervoznega šoferja pač ne vidim. Saj, kaj pa naj? Na črpalki se ustaviva drug za drugim. Mlajši gospod skoči iz svojega džipa, stopi proti meni in zavpije: »Gospa, pa kaj vam je, da tako počasi vozite?« Verjetno mi oči kar malo izstopijo, ko mu odvrnem: »Gospod, omejitev je trideset na uro!« Gospod me gleda, kot da mi raste rog sredi čela. »Ampak saj je nedelja zjutraj,« jezno odvrne in odide v prodajalno. Jaz tudi in pravim prodajalki: »Gospod ne ve, da je omejitev trideset na uro.« Iz avtomata jemlje kavo in zagodrnja: »Seveda vem, saj sem skoz v Bovcu.«
Saj veste, sem majhna ženska, pa majhen človek, potem sem bila še malo manjša. Janek se ni nič vznemirjal, sploh pa je pojedel celo čokoladico, ker sem imela čisto zadrgnjeno grlo.
… nenavadne mame, drugič.
Zgodaj popoldne istega dne je sonce končno predrlo meglo, v trenutku je postalo iz malo surovega mraza toplo in kar poskočila sva v bunde ter odrajžala na sprehod. Sredi poti je bilo res že toplo in Janeku sem rekla, naj si sname kapo in si jo da v žep. Malo sem mu obrisala potne lase nad ušesi, čez nekaj minut hoje pa je potegnil mrzel veter. Poleg tega sem zagledala ob potoku cvetočo lesko, njeni rumenkasti cvetovi so veselo bingljali v vetru in cvetni prah je, seveda, takoj našel Janeka ter mu, kot vsako leto, povzročil alergijo. Zvečer je bil njegov nos zabasan, kar je pomenilo, da je bila tudi noč zabasana z robci, slano vodo, rdečim nosom, spanje pa je odšlo na dopust.
… Abeda Salame.
In v nedeljo sem prebrala in odložila knjigo ameriškega avtorja, novinarja in esejista Nathana Thralla z naslovom Dan v življenju Abeda Salame. Nisem je še odnesla k drugim knjigam na podstrešje, ne, tega pa še ne zmorem. Še nekaj časa bo v kuhinji na mizi, na majhnem kupčku. Tam so reči, s katerimi ne morem opraviti na hitro. Kot da se morajo omediti, ali pa drugače, kot da jih ne morem (iz)pustiti.
Prepričana sem, dragi bralci in nadvse drage bralke, da niste zavili z očmi, niti zavzdihnili, niti si priklicali nepomembnih in nepotrebnih misli v glavo, ko ste prebrali ime. Abed Salama. In ker zdaj tole berete, vem, da vam ni vseeno. Kot vam ni vseeno za naju.
Abed je bil samo oče Milada, edinega sina. In njuno življenje se je začelo tam, na nekem koščku matere Zemlje, ki jo imenujejo Gaza. Beseda, ime, štiri črke …, a v naše možgane se zdaj zgrne tisoče slik, ki smo jih videli zadnje mesece: ruševine, vojaki brez obrazov, a s puškami v rokah, tanki, možje, ki tekajo z okrvavljenimi otroki in iščejo pomoč, kriki mater, žena …, ki bi lahko preglasili eskadriljo vojaških lovcev in se je zdelo, da so v njih združeni kriki tisočih žensk iz preteklosti …
Videli smo slike, slišali smo krike, poslušali analize, sočustvovali zdaj z enimi zdaj z drugimi ljudmi, ki si stojijo nasproti. In potem smo šli svojemu dnevu naproti. A če bi želeli razumeti, kaj smo videli in slišali, bi morali prisluhniti tudi Abedu. O enem dnevu v njegovem življenju. O dnevu, ko je njegov petletni sin Milad s svojimi prijatelji iz vrtca odšel na izlet. Po Gazi. Na slabih cestah, s starim avtobusom, z nahrbtnikom in malico v njem, z velikimi, okroglimi žarečimi očmi … do trenutka, ko je imel avtobus prometno nesrečo. V njem je zgorelo nekaj otrok. Tisti na drugi strani zidu v Gazi, ki bi lahko hitro, z najnovejšimi medicinskimi aparati in novimi rešilnimi vozili pomagali, tega niso hoteli. Tudi njihove dobro opremljene bolnišnice ločujejo duše s te strani in z one strani zidu. Ena življenja so vrednejša od drugih. Celo veselili so se: nekaj teroristov manj je na tem svetu.
Milad? S kinder jajčkom v nahrbtniku?
Zdaj že malo moj prijatelj Abed in pisatelj Nathan bi zdaj verjetno zavila z očmi, če bi tole brala. V knjigi govorita o dejstvih, o resničnih dejstvih, brez obsojanja tega ali onega in ne tako čustveno, kot mene rado zanese. A njuna resnična zgodba, četudi brez velikih čustev, je surova, kot je lahko surovo življenje v svojih najtemnejših kotih. Tistih, za katere vemo, da obstajajo, pa se jim izogibamo in nočemo vedeti zanje.
Če hočemo razumeti ta nesrečni del sveta, če se hočemo spominjati petletnega fantička Milada ... naj vam o tem pove Abed.
In če zdaj pogledam na začetek svojega teksta in na svoj dan … sem (moram biti) najsrečnejši človek na vsem svetu, s tistim jutranjim srečanjem vred.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
