Zapis o zgodbi izpred let, ki pa je še kako aktualna tudi danes. Zapis, na katerega se je odzvalo vse preveč nekdanjih in zdajšnjih študentov s podobnimi zgodbami, tudi pri istem profesorju. Očitno jih je veliko več, kot mislimo, neprimerno več, kot jih pride v javnost. Epilog dobijo le redko. Praktično nikoli takega, kot bi ga zahtevala vsaj približno etična in moralna drža izobraževalne ustanove. Ustanove, ki naj bi študentom pomagala rasti in se razvijati, pa jim ne nudi niti fizične in čustvene varnosti.
"Danes vem, da je bilo to, kar je profesor X izvajal nad menoj, nasilje, nadlegovanje in zloraba položaja. – Ni prav, da takšni ljudje delajo s študenti ali otroki."
Včeraj je bil ... dolg dan. In sledi mu dolg zapis. Na HBO sem včeraj ob glinarjenju gledala mini serijo The Fall of Diddy. Med gledanjem se je ob pričevanju žrtev, predvsem ženskih žrtev, vame naseljeval vedno bolj tesnoben občutek in se stopnjeval do te mere, da me je začelo stiskati v prsih, začela sem se znojiti, opazila sem, da se mi tresejo roke in da mi gre na bruhanje. Sprva sem mislila, da sem samo pretresena nad nasiljem, zlorabami in manipulacijami, ki jih je Sean Combs izvajal nad ženskami, potem pa sem ugotovila, da sem na neki točki v svojem življenju doživljala zelo podobne občutke, kot so jih opisovale te ženske.
In v meni se je nekaj premaknilo. Ne vem zares, zakaj ta zapis, predvsem danes močno čutim, da je čas, da dam del te tesnobe ven. Tesnobe, ki me spremlja dobrih deset let in je v tem času postala moja sopotnica – znava sobivati, vseeno pa bi raje videla, da je ne bi bilo. Zakaj? Ker se mi je v študentskih letih zgodilo/dogajalo nekaj, kar me je precej zaznamovalo, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi in dogajati nikomur. Pišem, ker je prav, da o takšnih stvareh govorimo, ne glede na to, o kom teče beseda, kakšen je status tega človeka, kakšen ugled uživa in kako pomemben se zdi v nekaterih krogih. Ne glede na to, kako nas je morda strah in kako neprijetno se je izpostaviti in podoživeti izredno neprijetne izkušnje.
Zakaj prav jaz?
Moj oče je likovni pedagog, moj mož je likovni pedagog – izjemno spoštovanje čutim do vzgojiteljic, učiteljev in profesorjev. Opravljajo pomemben poklic, ki je premalo cenjen in velikokrat ni dovolj plačan. Vedno sem mislila, da če si do učitelja, profesorja in sočloveka nasploh korekten, spoštljiv, prijazen in vljuden, ti bo človek tak odnos tudi vračal. Zato je to bila moja zadnja skrb, ko sem se po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih selila iz Maribora v Ljubljano in kot študentka začela obiskovati akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo. To, da sem bila sprejeta na akademijo, je bil zame največji dosežek v življenju – bila sem ponosna, vzhičena, navdušena, vznesena, optimistična in tudi malo prestrašena. Bili smo 18 let stari mulci, mislili smo, da nam je vse jasno, da imamo svet na dlani, začenjali smo postajati samostojni, odgovorni zase. Prvič sem zaživela sama, v tujem mestu, med tujimi ljudmi, ki govorijo v čisto drugem dialektu, v veliko večjem mestu od Maribora. Ampak veselila sem se, bila sem polna idej, zanosa, načrtov. Komaj sem čakala, da začnemo, želela sem se učiti, izboljšati, poiskati svoj slikarski izraz, uresničiti, kar je tlelo v meni, predvsem pa biti med podobno mislečimi ljudmi – končno najti svojo čredo.
In bilo je dobro, dokler nisem prišla na večerni akt. To pomeni, da smo vsak dan med 18. in 20. uro v ateljejih risali po živem modelu, kot je praksa na akademiji že ne vem koliko let. Urili smo se v proporcih, prerisovanju telesa in podobno. Moj profesor za risbo, za večerni akt je bil profesor X in kar hitro se je začelo. Najprej sem bila samo zmedena, ker nisem razumela, zakaj prav jaz. Potem pa je zmedo zamenjal strah, pa jeza, pa občutek manjvrednosti, nepomembnosti, majhnosti.
Je pil že doma?
Profesor X me iz nekega razloga ni prav rad videl. Zakaj? Bila sem izredno vljudna in spoštljiva v odnosu do njega in vseh drugih profesorjev. Nisem razumela, kaj je narobe z mano, da je izmed vseh študentov v letniku izbral prav mene. Ni bilo prijetno, ne zame, in verjamem, da tudi ne za preostale v ateljeju. Profesor se je namreč pogosto na tak ali drugačen način znašal nad mano. Ni bil zadovoljen, kako rišem, ali pa mu nisem »sedla« kot oseba. Ne vem. Spraševala sem se, v čem je problem. Je razlog, da nisem dovolj dobra, da sem iz Maribora, da sem preveč senzibilna oseba, ki se ne zna postaviti zase? Kaj je razlog? Zakaj jaz?
Profesor X je bil takrat večkrat pijan kot trezen. Smrdel je po alkoholu, kar je skušal zakriti z izredno močnim vonjem kolonjske, pomešane z znojem. Še zdaj vonjam ta vonj, spominjam se ga, kot bi bilo včeraj. In slabo mi postane. Spomnim se, kako se je prebijal po stopnicah iz nadstropja v nadstropje. Komaj je šlo. Vmes je moral počivati na klopeh med nadstropji. Spomnim se, kako sem se vedno spraševala, ali je pil že doma, ali ima steklenico v avtu, morda kar pri sebi, v jakni. Iskreno, smilil se mi je. Navkljub vsemu se mi je smilil. Ker se je zdel nekako otožen, nemobilen, zadihan, preživet. Spomnim se tudi, kako se je študentom (vsaj večini) zdel kul. Kul je, da pijan hodi po obhodih, kul je, da pijan svetuje študentom, kul, da je bil v tujini, da govori o drogah ... kul je, ker je dober slikar, z bogatim opusom, ker je spoštovan in v slovenskem prostoru znan ter nagrajen sodobni umetnik.
Nadaljevanje prispevka in razkritje, kdo je skrivnostni profesor, si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
