Da o nas, manjših »deležnikih«, niti ne govorim. Razodetje ni dobro. Načenja upanje. Šele ob Trumpovem lomastenju vidimo, kako krhka je podoba našega sveta. A tudi to, da je živeti v Evropi velik privilegij. Kar bi lahko, če ne bi verjeli, da bo šlo le še na bolje, vedeli že prej.
Amerika. 330 milijonov prebivalcev. Vsak sedmi živi pod pragom revščine. Mnogi – 40 tisoč – so brezdomci. Čeprav so nekdaj vsi ti bili zaposleni, so zdaj stari in obnemogli, brez vsega. Ker v obljubljeni deželi zasebni delodajalci ne vplačujejo nujno v pokojninske in zdravstvene sklade. Ker raje ustvarjajo profit. Amerika first. Amerika great.
In ta Amerika prevzema vajeti? Evropski politiki mencajo, molčijo, se bojijo. Nekateri celo kimajo. Marsičemu. Tudi petim odstotkom za orožje. Noro! Zakaj riniti v vojno? Zato ker hoče Trump na novo razdeliti svet? Biti prvi. Imeti Grenlandijo, Kanado, v Gazi počitniški resort …, še pred tednom ali dvema je vse to delovalo kot čvekanje zblojenega klovna, danes vzbuja skrb. Postaja politična agenda!? Rusi, Kitajci, Indijci čakajo. V nizkem štartu. Kako zelo hitro se vse obrne. Američani in Rusi odločajo, Evropa menca, Slovenija je drobiž. Glavna jed na mizi. Hvala Fajonovi in Musarjevi, ki sta se vsaj oglasili. Ker imata jajca. V nasprotju z mnogimi našimi »politiki«, ki so brez njih. Trenutno aktualnimi in onimi, ki spet čakajo na ponovitev vaje.
A o pomembnih rečeh in grožnjah se pri nas ne pogovarjamo. Nimamo časa. Z odprtimi usti in nejevero sem poslušala Mahniča in Jelko Godec, ki sta bila na smrt užaljena, ker večina ni podprla popivanja v šolskih prostorih. Saj ni res, pa je! Kot da bi bili nekateri poslanci stalno pod vplivom »glažka al' dveh«. Kako omejen moraš biti za kaj takega? V moji vasi imamo gasilski dom. Imamo tudi šolo. A naši gasilci svoje veselice organizirajo pod velikim šotorom. Popoldne ga postavijo, naslednji dan podrejo in odpeljejo. SDS pa bi pivsko veseljačenje kar z dekretom preselila v šole!?
Je mogoče, da bodo take ideje in ti kadri Janeza ponovno pripeljali na oblast? Adijo, pamet.
Kot da ne bi imeli drugega dela. Recimo zdravstvo. Nekaj časa je premalo zdravnikov, potem so problem plače, pa preobremenjenost, pa vsake toliko napake, pa nedotakljivost vseh mogočih kombinatorik med javnim in zasebnim … Čeprav je Fides poniknil, stavka menda še vedno traja. Nova zakonodaja je menda tik pred zdajci, a kaj ko nikomur ni kaj dosti do nje. Jenul in Keber sta spet glasna … In potem smo presenečeni, da so lani v javnem sektorju opravili 10 tisoč operacij manj kot v letih pred covidom. Halo! Saj iz javnega sektorja nenehno prihajajo sporočila: ne moremo, ne bomo, ne smemo … In kaj naj zdaj? Državljani – tisti, ki lahko – ukrepamo. Dodatna zavarovanja, na veliko veselje zavarovalnic, ponujajo bližnjice. Pri koncesionarjih in zasebnikih. Praviloma tam v »prostem času« itak delajo prav ti zdravniki, ki so v javnem sektorju preobremenjeni in za navadne smrtnike nedosegljivi. Skratka, če se dodatno zavarujete, dostopnost do najboljših ni problem. Stane, a vsaj je. Tudi urejanje bolniške odsotnosti je danes mačji kašelj. Oglasili so se družinski zdravniki in pediatri. Največkrat nenadoma zbolimo v petek in ponedeljek. Kar ni problem. Od epidemije naprej namreč velja, da je kratkotrajno bolniško mogoče urediti kar po telefonu. Številke so res povedne. Pred epidemijo so starši zaradi bolnih otrok v enem letu ostali doma 633 tisoč dni, lani pa že več kot milijon dni. Zakaj pa ne, če gre.
A vse to bo »lanski sneg«, če bo svet zavozil. Pogrešam razum. In pamet večine. Če je je še kje kaj.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.
