Živimo v časih, ko nam besede zlahka letijo z jezika. Pred leti z zadnjo od naštetih nismo kar tako opletali. Zdaj pa … danes je tukaj, jutri tam, pojutrišnjem morda že … In zato bomo za oborožitev, pravijo v Natu, morali nameniti mnogo več kot doslej. Bo pač manj za zdravstvo, šolstvo, socialo … Za rakete, tanke in vračanje mrtvih vojakov na domača pokopališča mora biti.
In v takem vzdušju se ljudje vedno bolj zapiramo v svoj svet. Sami sebi smo najpomembnejši. Meni pripada … jaz potrebujem … pravico imam! Jaz in še enkrat jaz.
Ko že upaš, da si doživel vso sprevrženost »novodobnega« človeka, se rado izkaže, da gre še globlje. Ne vem, ali jo bo do novoletne noči še kaj preglasilo, a danes, ko to pišem, ta med domačimi nima konkurence. Solkan je zgodba o nečlovečnosti. Tamkajšnja civilna iniciativa je zahtevala, da »oblast« iz njihovega okolja odstrani šest stanovalcev, šest ljudi s posebnimi potrebami. In gradbeni inšpektor je napisal odločbo o izselitvi. Takoj, je rekel. Bomo jutri izvedeli, da nekje kdo drug zahteva odstranitev invalidnih in bolnih otrok, mater, dedkov, sester, tet, za katere doma skrbijo najbližji!? Ker mi »drugi« hočemo v svojem okolju samo zdrave in lepe!? Ne bi bilo prvič. Zgodovina hrani dokaze. Špartanci so nemočne metali v prepade, nacisti pa v peči.
Ob tem bom – ne prvič – povedala, da imam hude pomisleke ob množičnosti vseh mogočih civilnih iniciativ. Že »oni trije, soseda in še tista dva« so civilna iniciativa. In zahtevajo. Ker imajo pravico. Peščica glasnih z veseljem počaka kamere in blokira cesto, je glasno proti tiru, vetrnicam, hidroelektrarni, gradnji že česa … in zdaj očitno tudi proti ljudem. Če je drugačnost tako moteča, je samo vprašanje časa, kdaj bodo kje drugje začeli sosedje izganjati tudi tiste, za katere doma skrbijo njihovi svojci. Smo res že tam? Priznam, da ne razumem, zakaj teh šest ljudi kogarkoli tako zelo moti. Kaj jih žene? Je vselitev šesterice za njihovo sosesko skrunitev? Se bojijo, kaj bo z vrednostjo tamkajšnjih nepremičnin? Na portalu Nepremičnine.net se jih prodaja kar nekaj. Da ne bo pomote, samo ugibam. Tudi zato, ker nihče od »civilnikov« ni stopil pred kamero in povedal, kaj jih v resnici moti.
Pa saj sploh ne gre za Solkan. Povsod smo takšni in drugačni. Vedno več je namrgodenosti, samopašnosti in egoizma do neba. Imam soseda, ki se raje skrije, kot odzdravi. Kako zelo samotno mora biti takšno življenje? Nič mu ne zavidam. Včasih, ko so bili ljudje odvisni od narave, so bili povezani. Morali so biti. Ko je udarila strela, ko je bilo v hlevu kaj narobe, ko je zmanjkalo krme, ko je zagorelo … Vedeli so, da sami ne morejo preživeti. Danes pa …
Danes je drugače. Zelo drugače. Politika, stranke še posebej, pri vsem skupaj ni brez greha. Bolj smo sprti, bolj smo naši in vaši, bolj smo vodljivi. V resnici nas potrebujejo le na volitvah. Samo takrat ne morejo brez nas.
Bo po novem letu kaj drugače? Ne bo. Ne doma ne na tujem. Saj berete, kaj se je zgodilo na zagrebški šoli! Poslušate, kaj Izrael počne na Bližnjem vzhodu. Način, ki si ga je za »čiščenje« prostora izbral Izrael, po učinkovitosti ni daleč od holokavsta. Vse, kar leze in gre, je treba pobiti. Za politike in vojskovodje so vojne posel. A zakaj molčijo državljani? Izraelci? Judi? Šest milijonov jih je končalo v krematorijih, ker takrat neki drugi ljudje niso hoteli vedeti in videti. Ne bom nadaljevala, tema ni za praznike, vem!
Zato bom med ponujenimi besedami izbrala MIR. Če bo, bo vse lažje. In bolj prav.
SREČNO vsem!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 53, 30. december 2024.
