To je lahko knjiga, film, izlet, gledališka predstava … Pa smo rekli, da bomo zbrali, kar nas je v tem smislu zaznamovalo v iztekajočem se letu, morda vas kaj pokliče ali nagovori za prihajajoče leto ali kako za tem. To so naša priporočila za veselje duha in srca.
Mef in Črtice: Knjiga Ćrtice Tine Perić je izjemna in jo toplo priporočam vsem. Res je zabavna, pa tudi trpka, skratka dotakne se te na polno. Zgodba o hčerki, katere očetu se je zgodil izbris, kar je močno spremenilo družinsko dinamiko.
Navdušil me je tudi Drago Mislej Mef, ki v svoji ulici v Izoli skrbi za kulturno dogajanje. V Izoli ni nikoli dolgčas, in to se mi zdi sijajno.
Sonja J.
***
Kako razmišljati manj: Če sodite med zelo čuteče, empatične in visoko občutljive ljudi, potem se vam nemara pogosto zdi, da se ne znajdete prav dobro v svetu individualizma. Ker tako intenzivno čutite, so odnosi zelo naporni in polni razočaranj, vaši možgani pa v nenehnem premlevanju, kar je lahko sila izčrpavajoče, saj se mlinček v glavi vrti tudi takrat, ko bi morali spati. Če se vam dogaja kaj podobnega, vam z največjim veseljem priporočam knjigo: 'Kako razmišljati manj: za vse, ki premlevajo v nedogled'. Za vas bo kot balzam za dušo, hkrati pa vas bo vsebina opolnomočila do te mere, da boste lahko prevzeli krmilo v svoje roke, se naučili upravljati svoj um in zaščititi pred manipulatorji. Knjiga je pravo razsvetljenje, saj boste končno razumeli, zakaj tako drugače vidite svet okoli sebe in zakaj nima smisla, da se prepuščate žalosti, ker so ljudje okoli vas usmerjeni predvsem vase. In kar je najpomembnejše, spoznali boste, da vaš razvejani um in izostrena občutljivost nista prekletstvo, ampak privilegij.
Vesna
***
Meja: Priporočam knjigo Meja, Kapka Kassabova. To je knjiga o mitskem potovanju po stičišču Evrope in Azije, po mejnem območju med Bolgarijo, Turčijo in Grčijo, kjer iz razpoke med svetovi še vedno mezijo psihedelični hlapi iz samega dna podzavesti človeštva. Tukaj se še vedežuje iz oglja in izreka uroke, po teh gozdovih blodijo preroki minulih dob in begunci iz sedanjih vojn, lovci na zaklade kopljejo po gričih, morilci in tihotapci ljudi pa sami po sebi. Če ne bi prebral, ne bi verjel, da tak kraj še obstaja, in to tako blizu nas in v našem času. Žmohtni potopis, kriminalka, roman, epska pesnitev, reportaža – ali pa preprosto odlična knjiga, ki vas popelje na skrajno mejo sodobnega sveta. Samo pazite se stark z zlobnim očesom in svetlečih se krogel, ki ponoči letajo po zraku.
Vasja
***
Sibirija in Alena Schröder: Za sproščujoče branje med prazniki ali kot zabeležko za poletni bralni seznam priporočam:
Tanja Mastnak, Sibirija: Piše, da gre za antituristični roman, a dvomim, da ne bi pripoved koga vseeno pritegnila v raziskovanje tistih koncev, kjer so doma šamani. Zgodbo pripoveduje antropologinja Zoja, ženska v srednjih letih, ki organizira zanimivo (načeloma znanstveno) odpravo med šamane v Sibirijo. Dobro napisana zgodba, nemalokrat res duhovita, nas ponese iz Ljubljane v čisto drugačno pokrajino, vmes odkrivamo odnose, zapelje pa nas tudi mističnost. Knjiga me je presenetila v pozitivnem smislu in sem z njo z veseljem odplavala v druge svetove, pa tudi v življenje ženske srednjih let, svobodomiselne intelektualke.
Alena Schröder, Pri vas je vedno tako nenavadno tiho: Že njena prva v slovenščino prevedena uspešnica (Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka) me je navdušila, nadaljevanje zgodbe oziroma njena predzgodba pa je Aleno Schröder gotovo uvrstila med sodobne evropske pisateljice, po katerih bom odslej vedno posegala. Nemška pisateljica (prej novinarka, urednica ženske revije) nas popelje v odnos med materjo in hčerko, slednja se iz berlinskega skvota po dolgih letih z dojenčico na avtomobilskem sedežu zateče k odtujeni mami, upokojeni uspešni zdravnici. Se bosta uspeli zbližati, kaj ju je odneslo narazen in kaj vse se je vmes zgodilo? Krasno pisanje, ki bralca z ničimer ne zmoti.
Marija
***
Nekaj malenkost drugačnega: Letos me je prijetno presenetila izvirna ter izjemno zabavna in srčna francoska komedija Nekaj malenkost drugačnega. Toplo priporočam. Eden tistih filmov, ki ne potrebuje velikega proračuna, saj ima odličen scenarij, talentiranega režiserja in skrbno izbrane igralce, od katerih je večina naturščikov. Kar je tudi bistvo zgodbe, saj se oče in sin, tatova po ropu draguljarne, po spletu naključij skrijeta v skupini ljudi s posebnimi potrebami, ki preživljajo počitnice v idilični podeželski hišici. Zapleti in dialogi so nepričakovani in nadvse zabavni, razplet je realen in spoštljiv.
Ksenija
***
Izviri rek: Vnukom sem obljubila, da jih bom peljala na izvire vseh slovenskih rek, ne da bi se zavedala, koliko jih je. Z rekami se namreč spogledujejo tudi potoki, dolgi do 20 kilometrov, številni so hudourniški in zares narasejo v velike reke, če je dovolj dežja. Pri tem sem s skrbjo ugotovila, da mi je veliko osnovnošolskega zemljepisa izpuhtelo iz glave in da je tudi z mnogimi drugimi dejstvi tako. Veste, da ima najkrajša slovenska reka Jezernica le 55 metrov (je pa široka kot Soča)? Vam je znano, da izvira Vipava dobesedno sredi istoimenskega mesta, ki ima kar 25 mostov? Letos je Hubelj, ki zagotavlja pitno vodo za velik del Vipavske doline, dobesedno bruhal iz številnih odprtin v ostenju Nanosa … Skratka, ne obstajajo le slavni izviri Savinje, Soče, Save in Ljubljanice, ampak na stotine skritih biserov, ki jih je vredno odkriti.
Sonja G.
***
Škopcjanske jame: Ni mi treba preveč razmišljati, Škocjanske jame so tiste, ki so me v iztekajočem se letu izredno navdušile. Nepozabna so občutja, ki so me prevevala v povsem drugem svetu globoko pod zemljo. Narava je najboljši režiser: najprej hodimo v tihoti podzemlja, pozneje pa je čedalje glasnejše bučanje reke Reke, ki že več sto tisoč let dolbe Kras. Osupljivo lepo, osupljivo veliko! Priporočam.
Vida
***
Neapeljski cikel: V tem letu sem povsem nehote sklenila neke vrsto trilogijo, priporočam vam vsak njen del in seveda vse skupaj kot celoto. Začelo se je, ko sem pred leti vzela v roke Genialno prijateljico, prvo knjigo iz serije štirih romanov Neapeljskega cikla, avtorice Elene Ferrante, ki pripoveduje zgodbo o prijateljstvu dveh žensk od najzgodnejšega otroštva. Brala sem jo hlastno, skoraj nestrpno v pričakovanju nadaljnje zgodbe. Ta in pa jezik sta me prevzela. Enako je bilo pri naslednjih treh romanih. Čez čas so začeli na RTV SLO predvajati nadaljevanko, posneto po teh romanih, v italijanščini. Izvrstna upodobitev literarnega dela, dodelana kostumografsko, scenografsko, glasbeno. To jesen je bila na enem od tujih kanalov na vrsti še zadnja, četrta sezona. Malo prej, za prvomajske počitnice, pa smo z družino odpotovali v Neapelj. Naši cilji so bili klasični: Vezuv in Pompeji, malo Carravaggia, amalfijska obala ... Ampak ko smo prišli v Neapelj – je bilo, kot da sem prišla domov. Vame je bušnil duh iz knjig in serije, sploh v neturističnih ulicah, delavskih. Od srca vam privoščim, da doživite karkoli od naštetega, knjige so na voljo v vsaki knjižnici, serija je na voljo na tujih kanalih (če ne boste brali knjig, morate začeti z njo!), o Neaplju pa drži vse, kar ste o njem prebrali ali slišali: hrup, gneča, nori vozniki, odlična pica, oltarčki, posvečeni Maradoni, na vsakem koraku … Doživeti ga – to je pa nepozabna izkušnja.
Irena
***
Outlander: Kdor ima rad potovanja med svetovi, škotsko-angleško in ameriško zgodovino, vse skupaj pa začinjeno z malo mističnosti, sladkimi ljubezenskimi zapleti, ob katerih človeku trepeta srce za glavna junaka – mu priporočam serijo Outlander. Prvo sezono smo gledali že pred desetimi leti, trenutno se na Netflixu predvaja sedma. Vse se začne, ko glavno junakinjo, Angležinjo Claire, na obisku Škotske z možem po drugi svetovni vojni starodavni kamniti krog Craigh na Dun potegne v preteklost, v leto 1743. Tam se potem začne njeno novo življenje … Serija je posneta po uspešnicah Diane Gabaldon, nekaj prvih delov je prevedenih tudi v slovenščino. Prvi del, Tujka, me je prevzel, še preden sem ga videlal!
Katja
***
Cavalleria rusticana v Scali: Sem letos videla dober film, dobro predstavo, brala dobro knjigo? Sem, seveda. Samo ne sprašujte, kaj, te stvari se vse pomešajo v neko solato dobrih filmov, knjig, predstav iz različnih let. Edino, za kar lahko z gotovostjo rečem, da je bilo letos, je izkušnja kulturnega turizma, ko sem šla gledat Cavallerio rusticano v milansko Scalo. Zbiram Cavallerie, kjerkoli kakšno zalotim, jo grem pogledat. Najprej je bilo čisto po naključju, potem je postalo pa (zelo draga) šala. Predvsem sem pa hotela videti notranjost Scale, s Cavallerio pa tudi ne moreš zgrešiti. Prelepa bi bila celo, če bi vsi »fušali«, se mi zdi. Scala je teater, ki vztraja pri svojih standardih. Brez rokavov ali bognedaj v kratkih hlačah te ne spustijo noter, tudi na matinejo ne. Lep kulturni paketek je bil, dobri pogovori v avtu na poti, pa malo Milana, italijanska hrana, krasna predstava. Ne morem reči, poskusite, je ni več na sporedu. Trenutek je bil in šel. Sem zelo zadovoljna, da sem ga ujela.
Jelka
