Tisoč stanovanj, okoli pa vse od vrtcev, igrišč, trgovin, medicinski center … Stanovanja bodo poslovno-bivalne enote. Brez kuhinj. Kajti ljudje, ki bodo tam živeli, bodo novodobni. Ves dan bodo delali, se prehranjevali po restavracijah in z na prag prineseno hrano. Takšna bodo očitno topla družinska gnezda prihodnosti. Posel in še enkrat posel. Drugo pa pač … Priznam, starost res ni dodana vrednost, je pa minljivost včasih kar odrešujoča. A Boscarol ni problem. Njemu pač nihče ne more očitati pomanjkanja znanja, inventivnosti, poslovnosti. Konec koncev, občini, kjer je vzniknil njegov Pipistrel, je doniral milijone. Boscarol in hči sta Ajdovščini podarila 25 milijonov! Za ta denar bi si lahko, kot eden od imenitnežev, kupil kar nekaj še vedno neprodanih stanovanj v ljubljanskem Schellenburgu. Pa si jih ni.
Berem. Z Brnika do Londona z letalom že za 44 evrov, z Brnika do vašega doma v Ljubljani pa s taksijem za 66 evrov!? Razumete? Seveda ne. A tako je. Časi, ko je bilo to letališče naše okno v svet, so že davno mimo. Ljudi, ki v vsaki polomiji najdejo priložnost, pa je vedno več. In jim ni nerodno.
Berem. Zdravniki postavljajo diagnoze na daljavo, recepte izpolnjujejo po nareku, na telefonsko zahtevo pišejo bolniške. Ljudje zaman iščejo družinskega zdravnike, ker ti odhajajo, ker so preobremenjeni, ne zmorejo … Grožnja »bomo pa šli« je pogostejša od pozdrava. Nas, ki vemo, da zdravnike potrebujemo, vse skupaj straši. Nimamo vsi za zasebnike. In pri vsem tem kar pozabimo, da ta javni zdravstveni sistem in plače tam zaposlenim tudi redno financiramo. Od povprečne plače vsak prispeva okoli 2500 evrov letno! Ste vedeli, da je Slovenec pri zdravniku povprečno petkrat letno? Pa nismo hipohondri. Nemci so pri zdravniku povprečno desetkrat letno. Pa se jim izide. Čeprav imajo – statistično – le enega zdravnika več na tisoč prebivalcev kot mi. Oni štiri, mi tri. Približno. Kako Nemci zmorejo, naši pa ne?
Berem. Iz ZD Ljubljana odhajajo pediatri. Tudi oni ne zmorejo več. Čeprav … Pred 15 leti, ko se je v Sloveniji rodilo okoli 22.000 otrok, je bilo po zdravstvenih domovih – spet uradna statistika – nekaj več kot 200 pediatrov. Lani se je rodilo le 17 tisoč otrok, pediatrov pa naj bi bilo kar 345!? Ne morem soditi. A nekaj je narobe, nekaj ni prav. Predvsem pa ni prav, da zdravniška zbornica, stroka in vsi, ki v tem našem zdravstvu odločajo, stojijo križem rok. Dlje od zahtev po višjih plačah ne sežejo. Zelo verjamem, da je vzdušje po ordinacijah klavrno. Toksično. Vsi, ki smo bili po službah, bi kdaj »dušo dali«, da nam kak dan ne bi bilo treba tja. Pa smo morali. Fides pri vsem tem ni brez greha. Poskrbel je, da veliko zdravstvenega osebja vseh rangov in pristojnosti verjame, da bi bil preskok med zasebnike zanje odrešitev. Urejeni delovni pogoji, višja plača, urejen delovnik, čas za družino … A tisti, ki razmere poznajo, vedo, da lastniki zasebnih klinik in ordinacij za redno zaposlovanje zdravnikov v resnici niso zelo zainteresirani. Mnogo bolj jim ustreza najemanje po potrebi. Za zelo spodobno plačilo. Druge stroške za visoko kvalificiranega delavca z veseljem prepuščajo javni blagajni. Portal Necenzurirano trdi, da rentgenologi, ki naj bi množično zapuščali javni sektor, tam zaslužijo tudi po deset tisoč evrov mesečno. Na slabše ne bodo šli. Pa plača ni edini strošek. Zaposlovalec mora zdravniku plačevati redno izobraževanje, obnavljanje licence, nabiranje točk na seminarjih doma in v tujini, dolge dopuste … Za mnoge zasebnike je to preveč. Raje najemajo po potrebi.
Berem. Volitve. Amerika. Trump. Groza! Čeprav … štiri leta so vladali demokrati. In? Hladna vojna, povampirjeni Izrael, Gaza, Ukrajina, Libanon …
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
