Naj kar takoj priznam, da sem nejeverni Tomaž. Nabiralka znanstveno podprtih razlag, ki se po odgovore ne obrača k vesolju. V srečanje z Anjo me je potisnila sodelavka, sestanka pa sem se udeležila z namero, da pripravim prispevek o reševanju komunikacijskih izzivov. Ker hipnotizerka in trenerka NLP izvaja intimne treninge s to vsebino, medijska prisotnost ni bila primerna, zato sva se dogovorili, da bo na meni izvedla metodo pogovorne hipnoze v kombinaciji s komunikacijskimi triki. Tako, zdaj poznate začetek, tega, kar se je zgodilo v nadaljevanju, pa zagotovo nisem pričakovala.
Kdo je Anja Horvat Jeromel? Certificirana hipnotizerka in hipnoterapevtka,
NLP trenerka, motivacijska govornica, magistra družbenih ved in
avtorica knjige Kvantni kreator.
Me je bilo hipnoze strah? Niti ne. Bolj me je kljuvala misel, da bi z logiko in razumom blokirala Anjin trud, zato o podrobnostih nisem razmišljala. Ko mi je odprla vrata in sem se zazrla v par velikih nasmejanih oči, sem bila neobremenjena. V prostore me je pospremila ljubka psička Kuma, nosnice mi je napolnil vonj eteričnega olja, jaz pa sem se z beležko v rokah namestila v udoben naslonjač. Anja me je pomirila, da se ne bom potopila v trans, med katerim ne bi vedela, kaj se dogaja. Posvetili sva se orisu splošnih težav pri komunikaciji in ciljem, ki jih želim doseči. Prisežem, da sem bila ob tem osredotočena na zapiske, a se je med pogovorom kljub temu nekaj spremenilo.
V breznu podzavesti
Vprašanja, ki jih je zastavljala, so na široko odprla vrata v svet moje osebne bolečine, ki je tlela v podzavesti. Čeravno se je del mene zavedal, da pred terapevtko sedim kot novinarka, sem spustila težko zaveso in po sobici razlila vse odtenke bolečine, ki je dolge mesece maličila moj notranji jaz. »Kaj vendar počneš?!« me je predramila misel, a me je Anja pomirila in zakopali sva še globlje. Že poprej sem poznala odgovore in rešitve, toda tokrat je bilo drugače. Kot bi izruvala korenine, zamahnila s krili, se dvignila pod strop in brez teže v prsih opazovala sebe ter zgodbo v novi preobleki. Mir. Tišina. Nič več ni bolelo. Pravzaprav je bilo vse skupaj smešno. Sem zaradi tega prebedela toliko noči? Kakšna neumnost! Anja me je povabila, da se sprehodiva še skozi druge sobane podzavesti, ki so v meni netile nemir. »Kako se počutite?« Hotela sem reči, da močno, a ženska v meni ni želela zveneti prevzetno. Dobro sem se počutila v svoji koži, gladko pometla z nemirom in natanko vedela, kaj moram narediti, ko se vrnem v resničnost. Ko je Anja v zadnji fazi moja sveža spoznanja vtisnila v podzavest, je v pridušeni svetlobi zrla vanjo nova jaz. Bilo je, kot bi doživela razsvetljenje.
Ob slovesu sem jo hvaležno objela, čeravno nisem vedela, kako mi je pomagala. Bodo občutki enaki, tudi ko odidem? Kaj pa jutri? Se bo vse razblinilo in bom kot Pepelka ostala brez kočije, obleke in steklenih čeveljcev? Morda bi se to zgodilo, a sem priložnost zgrabila z obema rokama ter se lotila krepitve novih spoznanj. Držim jih v pesti in skupaj z njimi rastem zlasti preko premoščanja izzivov.
12 dni pozneje
Za menoj je izkušnja, ki mi je, kot kaže, izboljšala življenje. A prag sem prestopila predvsem kot novinarka, zato želim še širši pogled na transformacijsko hipnozo, predvsem pa razlago, kaj se je zares zgodilo. Anja me je najprej popeljala po drugi poti, nato pa mi poljudno predstavila metodo, s katero doseže spremembo v interpretaciji problemov.
Prehod iz uvodnega pogovora v trans je bil skoraj nezaznaven. Kaj je privedlo do tega?
Za trans ne potrebujemo nujno zaprtih oči, kot zmotno mislimo zaradi filmov in zabavnih šovov. Pri pogovorni hipnozi, kot jo izvajam, trans gradim skozi sprožilec, ki ga predstavljata določena informacija in čustvo, ki sta individualna pri vsakem človeku. To prepoznam skozi hipnotične kazalnike, ki pokažejo, da človek govori iz podzavesti in ne razuma. Zato moram biti zelo pozorna na njegovo stanje, ki se kaže skozi komunikacijo.
Moji zadržki so se hitro razblinili, z vami sem delila svojo intimo. Zakaj?
To je prednost moje hipnoterapevtske metode, da je popolnoma prilagojena človeku. Težava, ki tare nekoga, je vedno le simptom, s korenino drugje. Če bi vedel, kaj je zares težava, bi jo že sam rešil. A rešitev se skriva tam, kamor sami ne bi pogledali. Zaradi obrambnega mehanizma našega uma, ki nas je s tem nekoč »rešil«, ko je to »odcepil«. A dolgoročno gre za ujeto bolečino, ki kliče po osvoboditvi. Natančneje, da jo na novo osmislimo. Takrat začne veljati pregovor, da naše šibkosti postanejo naše najmočnejše plati. A sami to dosti težje naredimo, ker so stvari kontraintuitivne – ker se nagonsko želimo izogniti tej bolečini.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
