V predavanju ste omenjali družbeni pritisk, da bi morali biti ves čas srečni, kar ni dobro. Enako je s pozitivnostjo, nekateri pravijo, da je pretirana pozitivnost toksična. Bi se strinjali?
Mislim, da je pomembneje biti resničen kot srečen. Če doživljam v življenju izziv in se ne počutim posebej srečnega, ni dobro, da to skrivam za fasado sreče. To tudi drugim preprečuje dostop v svet, ki ga zares doživljamo. V naši študiji so ljudje, ki jim je uspelo, tudi na zunaj priznali, kadar so imeli težave. Če ste iskreni, če priznate negativna čustva, vam to omogoči dostop do pomoči, saj vas bližnji lahko podprejo. Seveda pa se zavedajmo, da veliko stvari lahko nadzorujemo, celo čustva. Če sem zdaj jezen ali žalosten, ni treba, da se vedno počutim tako. Počutje lahko spremenimo, poleg tega imamo možnost spremeniti nekatere stvari v življenju. Zato ni dobro, da se ljudje predajo malodušju, češ da nikoli ne bodo srečni ali nikoli ne bodo uspevali, kot si želijo, saj lahko pomembno spremenijo svoje življenje. To je pomembna lekcija naše študije.
Na predavanjih učite, kako biti srečni. Ampak psihologi pravijo, da se o sebi lahko največ naučimo, kadar nismo srečni!
Nekaj resnice je v tem, ampak ne bi šel v ekstrem. Za učenje, kako biti srečen, ne namenjam prav dosti časa. Ljudi učim predvsem o vrednosti povezanosti ter pomembnosti iskanja smisla in namena. Lepo je, da je sreča pri tem stranski produkt! Če se osredotočamo samo na iskanje sreče, bomo pri tem manj uspešni, kot če najdemo svoj namen in smo obdani z dragimi ljudmi. Lahko se učimo o sebi ne glede na to, kaj doživljamo. Ko gledam čudovit sončni zahod v Rovinju, lahko prepoznam, zakaj se mi zdi to lepo, čutim strahospoštovanje do narave, lepoto spoznanja, da je svet večji od mene … Če sem pozoren na to, kar čutim, mi to omogoča, da razumem sebe. Zato bi se lahko učili iz svojih čustev ne glede na to, kakšna so. Pogosto pa se neradi učimo, ko doživljamo negativna čustva. Žalost pride, ko ne dobimo stvari, ki so za nas pomembne. Lahko smo izgubili cilj, ki smo ga imeli, ali nekoga, ki nam je veliko pomenil … To je trenutek, ko lahko ocenimo, kaj je za nas najpomembnejše, kaj nas vznemiri, razžalosti. Jeza je recimo posledica občutka nespoštovanja, ko čutimo, da drugi namerno počnejo nekaj nespoštljivega do nas. Torej je prepoznavanje, zakaj se počutiš izzvanega, zakaj bi te lahko drugi razjezil, gotovo dobra priložnost za rast, vendar lahko rastemo tudi ob pozitivnih občutkih.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
