V odgovoru na vprašanje, ali smo po več kot 30 letih lahko zadovoljni s Slovenijo, je opozoril na odnos do skupnega. »Pa ne gre samo za javno šolstvo, javno zdravstvo, socialno politiko, temveč tudi za gospodarjenje s prostorom, zemljo, naravo, gozdovi. Omejuje se pravica do šolanja, izobraževanja, izgublja se perspektiva mladih, da si sami ustvarjajo družine in uravnavajo svoja življenja. Izpostavljam predvsem stanovanjsko politiko ter zapostavljanje nekaterih vidikov socialne politike, pa tudi nejasen gospodarski razvoj države, recimo usmeritev v industrializacijo. Odgovornost do skupnega bi morala biti vodilo delovanja tako lokalnih kot državnih oblasti pri vseh, tudi vsakodnevnih odločitvah. Trenutno je zdravstvo res najbolj aktualno, ker ima to področje učinek na vse državljane, vendar je z vidika dolgoročne perspektive države in naroda izobraževanje, torej polje šolstva, tisto, čemur bi ta vlada morala posvečati največ pozornosti. Državljani smo zaradi razmer v šolstvu vse bolj zaskrbljeni. Ni učiteljev, njihovo delo ni cenjeno, ni kvalitetnega pouka, ta spoznanja prodirajo v zavest, kar bo predstavljalo nov močan pritisk na vlado.«
Naglica ni dobra svetovalka
Kučan poudarja, da se odgovornost volivcev ne konča z odhodom na volišče, temveč bi morala biti trajna – to pomeni stalno komunikacijo med izvoljenimi in volivci. »Vendar tega dialoga pri nas skoraj ni. Vladna struktura je velikokrat odbojna do takšnega dialoga, ker ga razume kot kritiko, ki ne razume težav, s katerimi so ministri soočeni. Ampak ravno tak dialog bi jim pomagal pri sprejemanju odločitev. To se je na primer pokazalo pri Magnificovem koncertu, podobno pa lahko pričakujemo tudi pri vprašanju drugega bloka nuklearke. Zna se zgoditi, da se bo po slovenski navadi spet odločalo o tem, kdo je za in kdo proti, brez argumentov in brez odločilne besede stroke. Problem pa pri tako velikih projektih nastane zato, ker je tudi stroka velikokrat razdeljena, pri čemer gre za problem verodostojnosti tistih, ki v imenu stroke nastopajo. Naglica ni dobra svetovalka. Čas morebitne izgradnje drugega bloka bo zelo dolg, tako da se bo manj škode naredilo, če bo argumentirana razprava z javnostjo nekoliko daljša. Če se bo skušalo stvari na hitro presekati, se nam lahko spet zgodi TEŠ6, za katerega še danes nihče ni pripravljen reči mea culpa, jaz sem kriv. Spomnim se nekdanjega predsednika vlade, ki je pogosto govoril, da prevzema odgovornost, v resnici pa je ni prevzel nikoli za nobeno stvar.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
