Bratuškova me je samo pisano pogledala, nič ni komentirala, make up na njenem obrazu ni trznil niti ob stresanju mojih neumnih dovtipov. Potem je omenjena skupina odšla v televizijski studio, z mano pa je ostal varuh človekovih pravic Peter Svetina, ki je bil načrtovan kot naslednji gost. Ubogi človek. Verjamem, da me ne pozna, jaz pa ga dobro poznam kot novinarka oziroma bolje rečeno, poznam njegovo delo in poznam tudi delo in angažiranost nekdanjih varuhov človekovih pravic, vse od Ivana Bizjaka, Vlaste Nussdorfer pa do, recimo, Matjaža Hanžka. Ne bom rekla, da so bile vse izbire varuhov neposrečene, nekaj pa jih je res bilo. Birokrati s fikusom v pisarni, ki so zaradi dobre plače in položaja, ki ne nosi prav nobene odgovornosti, igrali vlogo zaščitnika ranjenih, poškodovanih, izoliranih in oškodovanih prebivalcev Slovenije. Kajti vsi smo enaki pred zakonom in naša pravna in socialna država je do vseh državljanov enako pravična. Seveda bi verjela v te floskule, če bi po župi priplavala, pa na žalost nekaterih nisem.
»Kaj pa vi delate tukaj?« sem z nedolžnim pogledom pobarala varuha in si poskušala s prsti razčesati od morske vode zavozlane lase, ki mi jih vizažistka kljub trudu ni mogla zravnati. Prijazno se mi je nasmehnil, prijeten obraz ima, in takoj zavohal, da bom težila. Navajen je že tečnih novinarjev, na položaju varuha je le že pet let in točno ve, kako se mora obnašati do oseb, podobnih meni. »Prišel sem se pogovarjat o Romih.« »Kaj pa imate vi z Romi?« sem spet rekla nedolžno, a na obraz se mi je priplazil leden nasmešek. »Marcel me je povabil, da bi komentiral izsiljevanje lokalnih oblasti s pitno vodo, ki je osnovna človekova pravica,« je rekel prijazno – lep nasmeh ima. Ni bilo videti, da bi mu bilo neprijetno, ker sem zoprna in mu najedam tik pred televizijskim nastopom v živo. »Ne zamerite,« sem rekla, »nič osebnega, kaj ni vaša naloga, da zagotovite ljudem osnovne pravice in odpravite krivice, ne pa da leta razlagate o enih in istih težavah ter skomigate z rameni, češ saj nimam nobenih pristojnosti, jaz lahko samo opozarjam na krivice. Svoja letna poročila lahko kar skozi okno zabrišete,« sem nadaljevala in ga gledala v oči, »v parlamentu jih tako ali tako nihče ne bere, kaj šele, da bi jih kakorkoli upoštevali. Jaz bi bila na vašem mestu grozno zafrustrirana, če bi opravljala delo, ki nima nobenega učinka.« Gospod Svetina je bil še vedno prijazen in nasmehljan, res je pravi profesionalec: »No, ni tako enostavno, kot ste opisali. Naš urad se trudi, ampak res ne moremo vplivati na mnenje poslancev in vladajoče oblasti.« »A potem kar kopipejstate vsako leto isto poročilo o človekovih pravicah, ker se zadeve pač ne dajo nikamor premakniti, niti z Romi, na primer?« sem vprašala. »Saj težave z njimi niso od včeraj.« »Res je,« je rekel prijazno varuh človekovih pravic, »niso od včeraj. Ampak se trudimo, urad varuha ves čas opozarja na nepravilnosti …« »Meni bi bilo nerodno,« sem ga prekinila sredi stavka. Ob tej priložnosti se opravičujem varuhu zaradi tega prekinjanja, na to svojo hibo nisem ravno ponosna, se pa zna pogosto zgoditi v pogovoru, sploh če že vnaprej vem, kaj bodo ljudje povedali. Zaradi tega znam (včasih) postati nestrpna. »Če bi bila na vaši poziciji in bi gledala krivice, ki se v naši državi že leta kronično dogajajo in se prav nič ne spremeni na tem področju … navkljub navideznemu trudu nekega urada za človekove pravice. Romi, izbrisani, invalidi, starejši ljudje, tuji delavci … bolje, da ne naštevam naprej. Ampak jaz sem jaz, vi pa ste vi, razumem vas, to je pač služba, vi jo opravljate po najboljši moči, in to je vse. Ne zamerite mi, ker sem tako direktna, ni bilo mišljeno osebno, le sita sem funkcionarjev s fikusi, ki so sami sebi namen.«
Varuh človekovih pravic me ni nadrl in tudi jezen ni bil – vsaj videti ni bilo tega – ker sem ga takole nepričakovano naskočila tik pred nastopom na televiziji. Lahko pa, da se ni znašel najbolje, saj razen Marcelovega besednega streljanja zagotovo ni pričakoval še napada novinarke iz zasede na hodniku. Vidno si je oddahnil, ko naju je zmotila asistentka režije, drobna in resna punca v udobni, topli jopici, s slušalkami na glavi in kupom papirja v rokah, ter ga odpeljala v televizijski studio. Na hodniku sem ostala sama. Do mojega nastopa je bilo še kakšnih deset minut. Zmedeno sem pogledala okoli sebe: »Kaj sem že hotela reči?« In to, kar sem potem povedala, pomembno ali ne, zdaj ždi v televizijskih arhivih, meni nič, tebi nič, in svet se nespremenjeno vrti naprej.
Naslednje jutro sem čutila vsako koščico v telesu, vsa sem bila polomljena. Ko sem peljala svojo psičko Tonko na sprehod, me je nekaj metrov od hiše, pri zabojnikih za smeti, močno začrvičilo v trebuhu. Nisem mogla premagati slabosti, čeprav sem se trudila. Tako mi je bilo slabo, da se niti domov nisem mogla vrniti. Prepognila sem se kar tam pri zabojnikih, se z roko naslonila na enega, da ne bi padla, se zvila v dve gube in zbruhala vsebino želodca na od psov polulano travo. Nisem mogla nehati z bljuvanjem, čeprav bi močno rada. Telo so mi stresali krči, bruhala sem sluz in redko tekočino, hrane nobene. Od včeraj namreč nisem ničesar jedla, v vsej tej ihti sem pozabila nase. Ko sem končno prišla k sapi in dvignila pogled z bruhanja, sem na drugi strani ceste zagledala gospo z majhnim psom, ki me je začudeno gledala. Eh.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
