"Grozno me jezi, ker je moj fant tako neambiciozen. Skupaj sva že nekaj let, spoznala sva se kot študenta. Oba sva študirala farmaci jo. Jaz sem si po diplomi kmalu našla delo, fant je pa šel malo po svetu. Pri tem sem ga podpirala, meni namreč ni do tega, da bi bila tako dolgo zdoma, pomembno se mi je zdelo, da dobim službo. Fant je bil sicer med boljšimi študenti v letniku, prepričana sem bila, da bo, ko se bo vrnil, takoj začel iskati službo ali pa bo celo nadaljeval študij, saj sta ga k temu nagovarjala kar dva profesorja. A ko se je vrnil, se ni zgodilo nič od tega, temveč se je posvetil delu na domači kmetiji. Pri njih pridelujejo zelenjavo, imajo veliko njiv in precej stalnih odjemalcev, tudi na tržnici imajo stojnico. Fant pravi, da je najsrečnejši, kadar prodaja na tržnici, je v stiku z ljudmi, se z njimi pogovarja. Eno leto je že tako in nič ne kaže, da se bo kaj spremenilo. Ko se pogovarjava o skupnem življenju, ni pripravljen na noben kompromis, želi ostati doma, si tam postaviti hišo iz naravnih materialov in živeti od zemlje. Jaz si nisem nikoli tako predstavljala svojega življenja, res me prav razbesni, ko mi take žlobudra, vsa ta leta študija bo vrgel stran, zdaj bi bil lahko že blizu doktorata ali pa v dobri službi, on pa rije po zemlji. Pravi, da bo tudi meni postalo všeč, da je pri njih veliko manj stresno. No, saj sem velikokrat tam pomagala in se mi ne zdi tako idilično. Sem na točki, ko verjetno ljubezen ni več dovolj, ko ga bom morala postaviti pred izbiro ali jaz ali kmetija, po drugi strani me je pa strah, kaj bo, če ne bo izbral mene, da bom zaradi tega popustila, šla k njemu in bila nesrečna. Vidite vi kakšno rešitev v tej čorbi? Se vam že vnaprej zahvaljujem za vsak pogled in mnenje."
- Klara
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
