Saj bo kmalu spet kot vsak dan: sosed Blaž se bo odpravil do svojih koz, Janek bo pokonci in se pripravljal na odhod na delo, šakali bodo oblegali kurnik in tulili. Že nekaj dni so oni naša budnica namesto petelina. Njihovo jutranje zavijanje pod robom gozda nas je nekaj dni vznemirjalo, zdaj smo se že navadili. Ko sva zadnjič govorila s Petrom, Vojkovim prijateljem in lovcem, sem se malo pošalila in mu omenila, da bom zdaj bolj skrbno zapirala okna in vrata, da ne bi kakšen šakal zašel še v hišo. Pa me je potolažil, da bi morala imeti neznansko srečo, da bi ga videla na daleč. Srečo? Kaj je že to? Si pa mislim, da ravno zdajle kopljejo kakšne luknje in rove okoli kurnika, pa jim do zore ne bo uspelo.
Zato pa so bile čisto tiho neko noč tiste srne, ki so veselo obirale fižol na Majdini njivi. Zjutraj je ostalo samo še nekaj listov in kakšen strok fižola na najvišjem delu leskove palice. No, spominjale so me na mojo frizuro, hehe. Ampak kaj bi to! Majda je ostala skoraj brez fižola, srne so pa bile site in meni bodo lasje že še zrasli.
Opazila sem, da so vsi ptički iz obeh gnezd pod sosedovo streho že odleteli. Ampak kam? Sploh ni slišati toliko ščebetanja kot prejšnja leta, se mi zdi. Gotovo imajo vmes svoje kljune tudi vrane, ki se večkrat kar same povabijo tudi med hiše v naši ulici. Opustošile so marsikatero gnezdo vrabčkov in sinic, pametne, kot so, pa so opazile, da bo letos borna letina orehov. Zasedle so celo vse žice pri krožišču pred Tolminom, kjer je bilo vsako leto zbirno mesto za potnike v južne kraje. Ah, vse se spreminja! Samo kmet, ki vsako jutro z vedrom hrane koraka po travniku do kamnite hišice na obrežju Soče, za njim pa drobencljajo tri bele račke z rumenimi kljuni … in midva z Janekom, ob vedno isti uri na vedno isti cesti … Ah, še vedno nekaj stalnega.
Kot je stalnica večerno branje Mišmaša. Ne, ne, nihče med nami še ni omagal. Je pa res, da sem jaz najšibkejši člen. Strašno si želim brati Janeku še kakšno drugo knjigo, Janek pa se ne da! In si mislim tako: če Janeku pomeni moje branje njegove knjige vsaj približno toliko kot meni branje mojih knjig, bi bil največji greh, če tega ne bi naredila.
Ker zdaj znam knjigo na pamet, ga lahko bolj opazujem med branjem. Njegov obraz je čisto spremenjen, ko posluša in me večkrat pogleda navzgor. Zoži oči, ko se Jedrt jezi na Kurjega peka, si pogladi tistih par brčic na bradi, ko ena miška potoži, da si jih je osmodila, celo telo se mu napne, ko Jedrt kriči pred vaščani … Vedno znova doživlja ugodje in mislim si, da se tisti čas iz svojega sveta prestavi v Mišjo vas. Morda je to tudi edini čas, ko stopi iz svojega sveta. Kdo bi vedel.
Ampak zato pa so knjige, ali ne? Da lahko gremo v neki drug svet, morda lepši, bolj prijazen, z manj krivicami, z manj skrbmi … Spoznavamo nove ljudi, njihove stiske in nesreče, ki so tako podobne našim. In na koncu se večinoma vse dobro konča. In nam ostane upanje, da bo tako tudi z nami.
Janek zna brati in pisati velike tiskane črke. Sicer nič od tega nima posebno rad. Kadar bere, so vse njegove misli in moči namenjene prepoznavanju črk in umanjka razumevanje prebranega. Pri pisanju najraje preslikava črke. Če piše po nareku, ne sliši vseh črk in je zelo nesrečen, ko se zmoti in mora potem kaj popravljati. Tudi takšen obraz ima največkrat downov sindrom. Večkrat ga spodbujam, naj enkrat še on kaj prebere zame. Pa odvrne: »Sem že!«
Zame je branje in pisanje strašno pomembno. No, verjetno za vse ljudi. Nekateri celo menijo, da sta ti dve dejavnosti tisti, ki razlikujeta človeka od drugih živih bitij. Če je Janeka tretji kromosom oropal tega, pa ga vseeno ni mogel velikega čustvovanja in doživljanja ob branju.
Zelo veliko časa in truda je Janek, skupaj s svojimi učitelji, vložil v učenje teh spretnosti. Ko pa je zapustil šolske klopi in postal nezaposljiv invalid, je tudi mukoma usvojeno znanje postalo čisto nepomembno. Sistem ne predvideva več specialnih pedagogov, ki bi lahko pomagali pri ohranjanju takšnih znanj.
No, pa tudi marsičesa drugega ne. To že vemo, ali ne? Včasih se še sama začudim nad tem, kako daleč od naših misli, da ne govorim o srcih, so naši otroci.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
