»Filtre za vodo predstavljamo, gospa! Tudi žrebanje bomo imeli. Mi zaupate svojo telefonsko številko? Morda ga dobite ravno vi!« je v trgovini ustavil kolegico mlad prijazen fant. Lahko bi bil njen sin. Zakaj pa ne, si je mislila. Čez nekaj dni je zazvonil telefon. »Izžrebani ste! Pridemo kar na dom, bomo mi montirali.« Lepa reč, to pa je prijazno, večina bi poslala po pošti. In je prišel montirat. Ta prijazni fant, nasmejan, zgovoren, malce spogledljiv. Filter je bil na pipi, kot bi trenil. Baje vreden okoli 70 evrov. Ni za kaj, sploh ni problem! Ima pa s sabo tudi parni čistilnik, lahko ji še to pokaže. Se je že spraševala, zakaj potrebuje tisto ogromno škatlo, če je pa prišel le filter vstavit. Kmalu je bilo jasno, zakaj. Najprej ji je očistil pipo, potem preprogo, nato se je odpravil proti kopalnici. Ob tem je opeval neverjetne sposobnosti naprave in njeno revolucionarno tehnologijo, delil zgodbe zadovoljnih uporabnikov, se smejal, šalil in čistil. Vse je bilo zelo prijateljsko, osebno. Zaupal ji je celo, kako si želi dobiti nagrado za uspešnost, pa mu manjka le še nekaj prodanih kosov. Pa saj ta reč res ni švoh, je pomislila. Močno bi mi olajšala čiščenje, nobenih čistil nikoli več ni treba kupiti. Koliko pa stane? Ni ji hotel naravnost povedati. Malo dražje že je, ampak se splača. Lahko tudi na obroke, pa popust ji zrihta. Bo kar precej poklical šefa. In je, pred njo. Da bo videla, kako se je pripravljen potruditi, kako predan je delu in zadovoljstvu kupcev. Ko je končno razkril ceno, jo je vrglo na zadnjo plat. 3.000 evrov – za parni čistilnik. Čisto poseben in napreden, seveda, a kaj ko ga sicer dobiš tudi za desetino cene. Še preden je zadihala od šokantnega zneska, je imel prijazni fant, ki je uredil 400 evrov popusta, že pogodbo v roki. »Vam ga kar pustim, gospa! Pa preizkusite. To nič ne stane! Pa vedno ga lahko vrnete. Samo tole pogodbo podpiševa, pa je. Podpis še nič ne pomeni, brez problema ga vzamemo nazaj.« Silil je in silil in z občutkom krivde, da s tem prijetnim fantom nehvaležno ravna, pa še pod vtisom superlativov, ki ji jih je natrosil, je že skoraj vzela v roko pisalo. »Če ne bi prišel moj sin in mi odločno kazal, da ne, naj ne delam neumnosti, bi morda res podpisala,« se kolegica čudi sama sebi. Pa je razumska, odločna ženska, ki ni po juhi priplavala in ki te trike – vsaj v teoriji – dobro pozna. »Bila sem kot hipnotizirana. Ta nakup se mi je v tistem hipu zares zdel sprejemljiva poteza. In težko je zavrniti človeka, s katerim si vzpostavil tako simpatičen odnos.« Zdaj, ko je to mimo, se kolegica, kot tudi toliko drugih nesrečnih kupcev, sprašuje, ali pred takimi prodajnimi pristopi nismo nič zaščiteni. Ali lahko kar vsakdo pride k nam v hišo pod pretvezo nagradne igre in nato z nami takole manipulira v našem lastnem domu?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 17. september 2024.
