Ko se bliža poletje, pa se v to dolino usuje res veliko ljudi. Iz vseh bližnjih, pa tudi daljnih dežel. Nisem še slišala, da bi za to dolino kdo rekel, da je mondena ali pa da privablja mondene turiste. Takšni kraji so v naših očeh tisti, kjer so trgovine z dragimi rečmi, kjer na promenadi čakajo fotografi, da ujamejo in fotografirajo kakšno osebo ali osebico, ki živi za všečke na spletu, kjer drag šampanjec teče že pri zajtrku, da o kakšnih jastogih in podobnih rečeh ne razlagam. Ker tako nimam pojma. Ti konci bi si pa zaslužili besedo mondeni že zato, ker sem prihajajo razgledani ljudje, ki jim narava veliko pomeni, jo znajo ceniti, gledati: imeti odprte oči in z gledanjem dojemati, pa tudi videti; zaznavati z vsemi čutili ter biti navzoči v času in prostoru.
Človek je pač narejen tako, da tisto, kar gleda vsak dan, postane malo … vsakdanje, ali ne? Gospodova opazka me je spomnila na človekovo hlepenje po nečem drugem, čeprav ima pred nosom enega najlepših koščkov sveta. No, bodite, dragi bralci in bralke, malo prizanesljivi pri tej moji subjektivni oceni. V resnici nisem videla veliko sveta, da bi lahko bolj pošteno primerjala. In drugi razlog je v tem, da se z Janekom tukaj res dobro počutiva. Da čisto vsak dan lahko opaziva na najinih dobro uhojenih poteh nekaj novega, drugačnega, zdravilnega. Tudi za dušo. Ker sva se naučila videti.
Včasih mi kdo reče: kako lepo vaju je videti, ko se z Janekom sprehajata pod roko. Ali pa: o, kako je fant vedno dobre volje. Ali pa: Janek je vedno tako priden! No, to zadnje še najmanj razumem, ampak tudi jaz sem prijazen človek in vse potrdim. Prav nihče ne bi rad poslušal o tem, da ima tudi najin dan štiriindvajset ur in da je tole zdaj samo en delček vsega.
Zdaj razmišljam o tem, da ljudje gledamo eno, vidimo pa tisto sliko, ki smo si jo sami ustvarili. Pač glede na svoje izkušnje v življenju in osebno naravnanost. A vedno je v ozadju še nekaj. Naj malo razložim. Danes sem si budilko vklopila za drugo uro zjutraj. Ne, nisem nameravala gledati superlune, ne v tej zgodnji uri. Samo v miru bi rada naredila tole besedilo. Računala sem, da bi Janek moral spati najmanj še tri ure. Pa se tudi tokrat ni izšlo. Zaslišala sem rahlo škripanje njegove postelje in nato njegove korake po hodniku …
Če zdaj razmišljate o tem, da pretiravam s tole zgodnjo uro in da bi lahko našla čas za pisanje ali pa za kakšno drugo svoje veselje pri belem dnevu … Ampak vi imate otroka kot večina drugih ljudi in nima posebnih potreb. Imate pa prav: tudi meni razum govori, da bi lahko našla čas čez dan, a kaj, ko so podnevi in ponoči na delu čustva. Neprestana skrb, da bi jaz, Janekova največja povezava s tem svetom, prezrla, da mi nekaj sporoča, da nekaj potrebuje, da je v stiski, morebiti bolan, lačen, žejen … Če že mislim, da ta trenutek ni nič od tega in nič ne potrebuje, pa še vseeno nimam obstanka. Ukvarjam se z vprašanjem, npr., kako Janek doživlja svojo pogosto nemoč. Zakaj ravno s tem vprašanjem? Ker je po mojih izkušnjah ravno nemoč ena najstrašnejših (pre)izkušenj v življenju.
Če se tole komu bere, kot da jamram, potem bere narobe. Včasih imamo vsi skrbi. In večinoma jih lahko po nekem času odložimo. Skrb je razrešena, lažje zadihamo, srce in duša se sprostita. Svet okoli in v nas je spet jasen, pregleden. Rečemo si: »Vse je okej.« Posvetimo se novim idejam, ciljem, nalogam.
Tudi z nenavadno mamo je pogosto tako. Razlika pa je v tem, da ima nenavadna mama skrbi, ki jih nikoli ne odloži. Skrbi, ki sedijo na robu njene zavesti in kljuvajo, se prerivajo v ospredje, jo ponoči iznenada prebudijo, stalno bolj ali manj glasno trkajo, sprašujejo, preganjajo, zahtevajo … Spremljajo vsak šum, glas, gib, korak … Janeka. In ji ga ponujajo v premlevanje. Zraven pa še sprašujejo: kaj, kako, kje, kdaj, zakaj, kaj bo, ko …
To je moje bazično, stalno notranje stanje. Ni ga mogoče z ničimer zadovoljiti, ne potolažiti, ne poslati vsaj začasno na dopust, ne odgnati. Če se razveselim tega, da sva se s sprehoda vrnila, tik preden se je ulila nevihta, mi veselje takoj pokvari moja stalna spremljevalka, ki začne ropotati o tem, da moram poskrbeti, da strele in bobnenje ne bodo še dodatno pokvarile Janekovega razpoloženja. Pa še hitela sva, ves je upehan, jezen, slabe volje …
Velikokrat je nenavadna mama neskončno utrujena, ker gre neskončnokrat brez premora, oddiha, upanja in brez uspeha preko sebe. Včasih iz kapljice na listu bukve praska svoj usihajoči optimizem, nima ga kje drugje obnavljati. In tam, bolj daleč od vseh … med drevesi in travami … , ki nikogar ne obsojajo, pokaže svojo človeško šibkost.
Vsega tega dogajanja ljudje ne poznajo, saj se nenavadna mama vedno odzove z nasmehom. Lahko pa, da je včasih nasmeh bolj grenak, kot poje neka naša popevka.
Toda nenavadna mama vse analizira in poskuša biti kar se da racionalna. Zato si pove: »Sama sem se vpregla v moj ali pa najin voz, z vso človeško odgovornostjo in vsem svojim bitjem. Že res, da ga največkrat vlečem sama, vendar je zraven vedno pravi razlog: Janek.«
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
