Tako so na prvi šolski dan državo preplavili čudoviti plakati s portretno fotografijo Tinke, ki se že drugič bori z možganskim tumorjem, zaradi katerega je oslepela in med kemoterapijo izgubila tudi lase. Njeno glavo je z vzorcem sončnic poslikala Korina, ki je prav tako prebolela raka in se sedaj uveljavlja kot vizažistka. Vsi trije so člani Inštituta Zlata pentljica. Poklepetali smo z 19-letnim Janom, o katerem smo pisali že lani, ko se je ljubljanskega maratona udeležil z novo protezo.
Jan, kje smo vas ujeli? Kako ste preživeli letošnje poletje?
Ujeli ste me na prekrasnem otoku Baliju, kjer sem na oddihu z družino. Sicer pa je bilo moje poletje nadvse pestro. Po maturi sem se veliko družil s prijatelji, si privoščil obilo počitnic tako s prijatelji kot z družino. Vmes pa sem bil še športno aktiven, se ukvarjal z modelingom, predvsem pa se družil.
Oktobra boste začeli študirati na Fakulteti za zdravstvo. Kako ste se odločili zanjo?
Potem ko so mi pred tremi leti za nedolžno bulico v levem gležnju, za katero sem najprej mislil, da so me ožulili čevlji, povedali, da je to tumor, osteosarkom visokega gradusa, ki se mu po domače reče kostni rak, mi je med zdravljenjem pomagalo ogromno ljudi. Zato si želim vsaj nekaj tega vrniti. Zelo me zanima protetika. Za zdaj še ne vem, kako mi bo všeč študij, vendar sem optimističen in mislim, da mi bo. Veselim se začetka novega študijskega leta. Spoznal bom veliko novih sošolcev in si odprl marsikatera vrata.
Kako se je bilo po zdravljenju vrniti v šolo?
Zdravljenje je bilo dolgo in težko. Najprej sem šel skozi kemoterapijo, ta je zmanjšala tumor in uničila rakave celice v telesu. Bila je zelo naporna. Vsak cikel je trajal nekaj tednov, vmes pa sem imel kratke premore, da sem si nekoliko opomogel. Stranski učinki so bili hudi: izguba las, slabost, utrujenost in številne druge težave. Po nekaj mesecih kemoterapije so zdravniki ocenili, da lahko opravijo operacijo. Na žalost je bila edina možnost podkolenska amputacija leve noge. Težko sem sprejel to odločitev, vendar sem se zavedal, da je to najboljša možnost za moje preživetje. Uspešni operaciji je sledilo dolgo in boleče okrevanje. Imel sem še en cikel kemoterapije, da bi uničili morebitne preostale rakave celice v telesu. Učil sem se tudi hoditi s protezo, kar je bilo zelo boleče, vendar nisem obupal. Vrnitev v šolo pa je bila prijetna, prijatelji so me sprejeli takšnega, kot sem. Dokončal sem srednjo šolo in maturiral.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
