Zakaj bi zapravljala za bencin za dve vožnji, ko pa lahko vse opraviva z eno? Ekologija, zeleni prehod in podobno. Prav, sem vzdihnila, čeprav bolj nadležnega sopotnika pri nakupovanju ne poznam. Šla sva dvignit tista preklemanska očala in potem sem ga posadila na gostilniški vrt čisto blizu trgovine, vroče je bilo kot v peklu. Ti se boš hladila v klimatizirani trgovini, jaz bom pa crkoval ob kapučinu, je godrnjal. Nisem se pustila omehčati. Ne gre zraven in pika. Ker bo voziček v hipu poln ocvirkov, slanine, prekajenih krač in kranjskih klobas, krvavic na srečo zdaj nimajo. To pač ni hrane za poletje. Pravzaprav tudi za zimo ne.
Ko sem vstopila v prijetno ohlajeno trgovino, sem se zahvalila vesolju, da sem cenjenega pustila na gostilniškem vrtu. Očitno so dobili pošiljko blaga, trgovina je bila namreč polna velikanskih vozičkov, trgovcev na lojtrah, ki so blago zlagali na police, eni pa so čepeli na tleh in počeli isto. Skratka, s svojim nakupovalnim vozičkom nisem prišla nikamor, ker so bili vsi prehodi zabasani. Tam, kjer je bila zložena kisla smetana, je gledal iz hladilnika precej tolst zadek prodajalke, ki je pospravljala skuto. Torej mi ni preostalo drugega, kot da parkiram voziček sredi trgovine nekje med stojalom s časopisi in omaro z metlami in se peš odpravim po nakupih. Stvari sem torej nosila v voziček, ki žal ni ostal na istem mestu, ker so ga trgovke premikale, bil jim je namreč napoti.
Na seznamu sem imela rum, ki ga potrebujem za peko nekakšnega tržaškega peciva. Iščem, iščem – in ga končno najdem v zaklenjeni omari. Fak, v trgovini prodajo veliko dražje stvari, recimo pralni prašek, pa ni zaklenjen. Zakaj si v isti trgovski verigi izmišljujejo vsak svoj koncept? V tisti, kjer običajno nakupujem, so vzeli iz škatlic tube z zobno pasto, kar sem ugotovila šele potem, ko sem prazno zadevo prinesla domov. Ko sem odpenila nazaj, so mi pojasnili, da kupci zobno pasto kradejo, zato prinesejo k blagajni prazno škatlo, pasto dobijo šele potem, ko jo plačajo. Naj omenim, da je bilo v trgovini na kupe precej dražjih stvari, ki jih niso vzeli iz embalaže – in skrili.
Stopila sem torej na nekakšen zaboj in zakričala »hočem rum«! Čez čas se je prikazal suhljat mladenič s ključi, odklenil tisto reč in dal steklenico na tla. Hotela sem jo pobrati, a jo je popadel in spravil pod pazduho. Najbrž je prijazen in jo hoče dati v voziček, sem si rekla. Figo zeleno, s steklenico je šel v nasprotno smer. Ja pa dajte jo v voziček, sem rekla, on pa, da ne sme. Odnesti jo mora na blagajno. A se bojite, da bom rum do blagajne spila, sem rjovela. Tako pač je, je rekel. Na ploščici na njegovem oprsju je pisalo »praktikant«. Še ena zgaga te sorte, sem vzdihnila. Zadnje čase sem večkrat naletela nanje. Kaj pa je to, je bevsknil eden na blagajni in mi molel pod nos avokado. Povedala sem. Pogledal me je, češ, »ti buržujka afnasta« in poiskal na seznamu ceno za to čudo, ki se je prodajalo po kosih. Zelo podobno se je obregnil smrkavec v neki drugi trgovini, kjer so po kosih prodajali nekatere vrste zelenjave. Ne mi reči, da prvič v življenju vidite cvetačo, sem se čudila. Ja, pa kaj?!
Praktikant me je z rumom potem pospremil na avtomatsko blagajno, ker druge niso delale, vse trgovke so namreč zlagale na police. Ne grem, ker se zmeraj kaj zatakne, sem protestirala. Saj mi bo pomagal, je rekel samozavestno. Zataknilo se je pri tretjem izdelku. Pokličite asistenta, se je drla avtomatska blagajna. Pridite na pomoč, se je drl praktikant. Potem so počasi druga za drugo kapljale trgovke in študirale, zakaj se blagajna repenči. Ko sem čez debelo uro prišla z vozičkom na gostilniški vrt, je bil cenjeni soprog tako mehko kuhan, da me še zmerjati ni mogel. Na voziček sem naložila še njega in smo šli.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 32, 6. avgust, 2024.
