Na sedeže avtomobilov ne nastavljamo denarnic, računalnikov, telefonov in torbic, otroke pa? Takšne leto, dve leti stare, ki zmorejo samo jokati, dokler lahko, ne znajo pa klicati na pomoč, se odpeti s sedeža in odpreti vrat …
Krono človeške norosti sta pred dnevi prispevala japonska zakonca, ki sta se s hčerama odpravljala na pot. Najprej sta dala v avto dveletno Nanoko in ta je pograbila ključ, oče ga je namreč nemarno pustil na sedežu, in se po nesreči zaklenila. Mimogrede, te dni je na Japonskem vsaj tako vroče kot pri nas. Namesto da bi takoj poklical pomoč, je oče ob ženini asistenci pograbil telefon in v živo prenašal hčerin jok po spletu, še dražil jo je, da bi bila še bolj obupana, on pa bi za junaški posnetek dobil čim več všečkov. Snemal je dobre pol ure, potem je poklical ključavničarja, kar pomeni, da je bil prestrašen otrok v pregretem avtomobilu najmanj eno uro. Agencije ne poročajo, kako se je na družabni dogodek odzvalo tamkajšnje socialno skrbstvo.
Že nekaj časa spremljamo sojenje zakonskemu paru, ki je v pregretem avtomobilu pustil umreti dveletnega fantka. Ne, nista ga pozabila, v avto pred domačo hišo sta ga posadila, da bi imela pred njim mir. Zdaj sta oba v zaporu in valita krivdo drug na drugega.
Ob hrvaški obali so prejšnji torek kar dvakrat reševali otroke iz zaprtih avtomobilov; če pomislimo, da so mimoidoči poklicali policijo, ti pa gasilce, ki so vdrli v pregreto pločevino, staršev pa medtem še zmeraj ni bilo, gre za res hudo pozabljivost. Tako se namreč puščanju otrok v avtomobilih (strokovno?) reče. Tudi naš NIJZ namreč uporablja to besedo, ko opozarja, da otrok v avtu ne bi smel biti sam niti minuto. Svetuje, naj starši oziroma skrbniki poleg otroka na sedež položijo torbico, telefon ali kakšno drugo reč, da jih ne bi pozabili. Skratka, pograbiš denarnico in se spomniš, da je tam zraven tudi otrok, ki ga ni pametno pustiti v avtu, še posebej ko je vroče. Ker se otrok pregreje od tri- do petkrat hitreje kakor odrasel človek, ker še nima dobro razvitega sistema za potenje, ki nas hladi, in ker se pločevina zares zelo hitro segreje, pojasnjuje stroka. Nikjer nič ne piše o tem, kakšen nepopisen strah preživlja majhen otrok (pa če je v mrzlem ali vročem avtomobilu), ko se zave, da je sam. Mimo pa hodijo ljudje, morda ga kdo opazi in mu potrka na šipo, lahko da ga oblaja kakšen ne preveč prijazen pes. Če pozabljivost staršev le predolgo traja, prej ali slej vlomijo v avto in prestrašenega malčka odnesejo. Se je že zgodilo. Nihče ni hotel verjeti, da je mama le za nekaj minut skočila v trgovino po manjši nakup. Otrok je končal na urgenci.
Takole je – pa če smo še tako v stresu in se nam neznansko mudi, otroka v avtu ne pozabimo, ampak ga tam pustimo, da bi skočili po opravkih ali pa si priborili nekaj miru. Otrok pač ni denarnica ali telefon, nanj nas – upam vsaj – vežejo trdne človeške vezi, ki jih nepremišljenost lahko hitro potrga. Celo v uri ali dveh.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 29, 16. julij, 2024.
