Na krasen poletni dan sedite v gostilni v domačem kraju nasproti muzeja v vašo čast, prejeli ste bog ve koliko zlatih plošč in čislajo vas na vsaj štirih celinah, še vedno ste frajer, še vedno pojete kot v zlatih časih, spet ste zdravi in v polni formi, z ženo sta odkljukala 50. obletnico poroke, v družini se razumete. Ste na tej točki življenja izpolnjeni?
Niti v najbolj norih sanjah si nisem zamišljal, da bi lahko dosegel, kolikor sem. Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj pel v berlinski filharmoniji ali da bom dobil priznanja, kot so zlati grb mesta Maribor ali red za zasluge od predsednika moje domovine, ali da bom častni občan Pesnice in Maribora ... Kolikor vem, sem šele tretji Slovenec, ki je zaživa dobil svoj muzej; prvi je bil Avsenik, drugi pa Slak. Tako da seveda ne morem drugače, kakor da sem zadovoljen s svojim življenjem.
Kako je sploh prišlo do tega, da je nastal Muzej Alfija Nipiča?
Zamisel sem dobil, ko sem bil s Slavkom Avsenikom v ZDA, v Clevelandu, na slavju pri guvernerju zvezne države Ohio Georgeu Voinovichu. Tam je vsakomur podelil posebno priznanje in tam sva obiskala Polka Hall of Fame (muzej najbolj slavnih ameriških izvajalcev narodnozabavne glasbe, ki ji čez lužo rečejo kar polka, op. a.). In sem mu rekel: »Glej Slavc, tako daleč od doma, pa imajo kar slovenski muzej za to zvrst. Pri nas ga ni – mar ne bi bilo dobro, če bi ga ti naredil?« Je odvrnil: »Točno tako, prav imaš!« Tako da je potem v Begunjah res postavil Avsenikov muzej, v katerem je še leta sprejemal množice obiskovalcev, se z njimi slikal, pogovarjal, podpisoval plošče in plakate … Odtlej sem razmišljal, da bi nekaj podobnega tudi sam naredil v Mariboru, kjer sem bil rojen in kjer sem odraščal; v Jarenino sem se preselil pred 50 leti. Nakar je prišla pobuda župana občine Pesnice, pod katero spada Jarenina, da bi muzej uredili v obnovljeni stari stavbi nekdanje osnovne šole. Naložba je vredna 1,3 milijona evrov, nekaj je evropskih sredstev, nekaj je primaknilo ministrstvo za kulturo, približno pol pa je pokrila občina Pesnica. Muzej bomo oglaševali pri turističnih agencijah po vsej Evropi in pričakujem, da bo odziv dober; prav pred nekaj dnevi je prispel avtobus z obiskovalci iz Avstrije.
Muzej je napolnjen s plaketami, priznanji, odlikovanji, zlatimi ploščami … Kakšna pa je bila cena, ki ste jo plačali za te dosežke? Zgolj lep glas in talent za nastopanje ne moreta zadostovati, da človek doseže takšno raven.
Ko sem se pridružil Avsenikom, sem spoznal, kaj pomeni resnični profesionalizem. Zelo naporno je bilo, v dveh tednih sem se moral na pamet naučiti celoten repertoar – pa ne le v slovenščini, temveč tudi v nemščini. Nisem bil prepričan, da bom sploh zmogel. Pa je šlo in še v tem trenutku lahko iz glave povem 30 ali 40 besedil pesmi, ki sem jih prepeval z Avseniki, bodisi v enem bodisi v drugem jeziku. Skratka, to ni bilo lahko delo; v 20 letih z ansamblom sem prepotoval več kot 2,5 milijona kilometrov, prepotovali smo pol sveta, dnevno smo se prevozili po 500, 700 kilometrov, včasih tudi po 1000, 1200 ... Na mesec smo imeli po 21 koncertov! Trikrat sem bil operiran na hrbtenici in do neke mere je to gotovo posledica tudi napornega dela, večurnega stanja na odru vsak večer, neskončnih voženj … Vendar sem zdržal, ker sem pač izjemno discipliniran in resen, ko gre za delo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 29, 16. julij, 2024.
