Babica je že klicala svojo prijateljico na Nizozemskem, naj ji po povzetju pošlje pet paketov konopljinih semen. Lonce še imamo. Čakaj no, koliko let je že od tistega škandala? Babica se je s svojo prijateljico odpravila na morje, še prej pa sem ji morala priseči, da ne bom pozabila zalivati njenih aralij. Čeprav ni ravno vrtnarska navdušenka, jih je posejala v velike lonce in razmestila po vrtu, malo med ribez, malo med maline – »da bodo zaščitene pred soncem«, je rekla. A to prezimi, sem vprašala nataknjeno, saj sem se povsod z motiko in grabljami zadevala v njene lonce.
Čudne aralije, sem rekla. Poznam samo tiste, ki jih moraš gojiti v sobi in so precej občutljive tako za sonce kot za mraz. Ko se je babica le odpokala, sem pograbila enega od tistih gromozanskih loncev in ga privalila k stopnišču pred hišo. Rože, ki sem jih prej tam gojila, je najprej uničila vročina in potem še nekaj nalivov, bile so za v smeti. Babičine aralije so ravno prav popestrile vhod v naše svetišče. Videti je bilo, da bodo celo obilno zacvetele, no, socvetja so bila neugledne kremaste barve, zato pa je bilo listje zares lepo.
Kakšen dan ali dva sem ubogljivo zalivala babičin nasad, potem pa je ljubljena hči prišla s službenega potovanja in že od vrtnih vrat kričala, ali se nam je popolnoma zmešalo. Čez aralije pred hišo je vrgla razgrnjen časopis in še zmeraj kričala blizu visokega c, če sem prav razumela, je omenjala narkomansko družino, zapor, fotke v časopisih, na katerih bomo vsi vključno z njo z vklenjenimi rokami … in podobne neslanosti. Strmela sem vanjo, tudi cenjeni soprog se je mrščil, tudi on namreč ni razumel, zakaj doživlja hči živčni zlom. Ko sva ji dali kozarec mrzle vode in jo posadila na klop, se je toliko umirila, da je lahko kolikor toliko jasno povedala:
»Fak, saj sta bila vendar študenta, kako na poznata konoplje?« Aralije so, sem se skušala izmazati, pa sem spet slišala plaz neljubeznivosti. Kakšne aralije, čisto prava marihuana je, in to pred hišo, da jo ja vsi vidijo. Potem sem začutila, ko mi počasi ledeni kri. Cenjenemu soprogu tudi. Seveda se je znesel nad menoj, češ da sva z babico dobro vedeli, kaj gojiva. Da sva zelo premišljeno ogrožali njegovo kariero. A moje pa ne, sem se zadrla, ko sem spet začela dihati. In moje, je pripomnila hči.
Pri priči sem poklicala babico na morje, ona pa, da sem res koza, če sem lonec s konopljo privlekla pred hišo. Je pač rekla, da je aralija, ker je mislila, da sem toliko izobražena, da vem, za kaj gre. Naj za božjo voljo ne uničimo njenega nasada! Kar je cenjeni soprog ravnokar počel, ihtavo je namreč pulil »aralije« in jih zlagal na kup z očitnim namenom, da jih bo sežgal. In kaj bi po tvoje naredila s konopljo, sem se drla, a naj jo posušim in na stojnici pred hišo prodajam po pet evrov za gram? Ne, je rjovela babica, v tretjem predalu njene omarice je časopis, v katerem piše jasno in črno na belem, kako se naredi konopljino olje, ki je zdravilo, ne pa mamilo. Če niso zaprli lastnika in urednika časopisa, tudi nas ne bodo, me je prepričevala. Z oljem bo zdravila svojo putiko, vrtoglavice in slabokrvnost, tudi meni pravzaprav ne bo škodilo. A sem razumela?! Medtem je konoplja, polita z bencinom, že veselo gorela. Na tleh so potem čisto zares ostali neki črni madeži. Vrag vedi, ali se jih splača postrgati, sem takrat godrnjala. Babica potem ni več sadila aralij, je pa od nekod nosila olje, drago kot žafran in črno kot vrag. Zdaj torej ni več bojazni, da bi nas zaprli – solato bomo kupovali na tržnici, na vrtu pa bomo gojili konopljo. Samo to še moram ugotoviti, ali jo obžirajo polži in uši.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 25, 18. junij, 2024.
