Človek prav veliko res ne more narediti v takem primeru, vendar pa se je težko otresti občutka nemoči in tudi malo strahu. Janek najbrž ne razume vseh morebitnih posledic, ki se lahko zgodijo v neurju, zagotovo pa takrat zelo čuti, da mi je (vsaj) nelagodno. Videla sem, da je prestrašen, pa ne zaradi toče, temveč zato, ker sem ustavila na parkirišču, česar nikoli ne naredim. K sreči se je nevihta precej hitro končala in vidno si je oddahnil, ko sva odpeljala.
Doma je bilo že spet sončno, vzela sem perilo iz pralnega stroja in Janek ga je obesil na balkonu. Potem pa sem celo popoldne poslušala škripajoča vrata na balkon: civvvv, civvvv. Vsake četrt ure je preverjal, ali se je že kaj posušilo. Malo potipa oblačila, in če se mu zazdi, da bi bilo že godno za nadaljnjo obdelavo (berite: likanje), kar letijo v košaro. Potem jih dvakrat preloži in malo menca po hodniku, in ker se ne zganem, mi s pogledom sporoča: »No, bo kaj?« Mi preostane kaj drugega? Seveda ne! Potem likam, Janek ves blažen čaka za vogalom, ko sporočim: »Cunje zložit!« Tako je to, popoldne je dolgo, perilo že spet leti v košaro, likam drugič, vlaga se dviga od napol posušenih oblačil na likalni mizi. »Naj bo, naj bo, bo že, fant potrebuje svoj red,« razmišljam.
Pa vrata na balkon ne nehajo škripati! In me iznad košare s perilom spremljajo Janekove velike okrogle oči! Pa ne, no! Pa ja, no! Vzamem likalnik, saj mizo je Janek že postavil. Prikradejo se mi same trapaste in hudobne misli: naj krepne likalnik! Ne bom več prala, kar umazana bova hodila! Kaj če vse zmečem v smeti? Hehe, na koncu je pa vedno tako: tako, kot pride, tudi odide. Tudi slaba volja!
Janek je bil strašno zadovoljen, jaz malo manj! Pa ne zaradi likanja! V primerjavi z novicami, na katere sem po nesreči kliknila na računalniku, bi raje še stokrat drgnila likalnik. Zadnje tedne se je bilo nemogoče izogniti volitvam. In se tudi nisem želela. Vam pa povem po pravici, da me je minilo vse veselje, kadar sem brala nagovore, vabljenje in snubljenje, grožnje in navodila, sprenevedanja … politikov, ki si želijo (še) višje, v višave! Pa tudi to me še ne moti tako zelo! Če želijo leteti, pa naj (od)letijo!
Ampak njihove obljube, kako me bodo varovali pred vsemi grožnjami! Vse življenje sem se varovala sama in tudi zdaj ne potrebujem nikogar. In žalostno se mi zdi, da mi želijo prepovedati obisk cerkva! Poleti, ko je zunaj vroče, z Janekom tako rada posediva v kakšni! Vsak s svojimi mislimi! Kamorkoli grem, vedno pogledam v cerkev, prižgem svečko in dam Janeku v roke kakšen evro, da ga potisne v skrinjico. Ni mi ga težko pogrešiti, posebno še, ko mi politiki sporočajo, da so mi dvignili pokojnino za (povprečno) strašne odstotke. No, (povprečno) ne spim prav veliko, očitno pa sem znesek vendarle prespala.
Človeka mine volja do vsega. In veste kaj: bila sem zraven! Bila sem zraven, ko je umrla moja mati. Ko ji je zmanjkalo krvi, je samo zaspala. In bila sem zraven, ko je umrla moja babica. Slišala sem, kako so ji v pljučih pokali še zadnji pljučni mešički in potem še zadnji izdih.
In bila sem zraven, ko je nekdo umiral za hudo boleznijo. Protibolečinske tablete je dobival v razmaku šest ur. Tudi ob štirih popoldne. Neki dan je začel prositi, naj mu dajo tablete petnajst minut prej. Niso dali. In naslednji dan je prosil že ob pol štirih … Ta čas med dvema tabletama se je vsak dan krajšal. In njegovo trpljenje se je daljšalo. Prosil je, kričal, da ne zmore več, da boli … Cevke so muz visele iz trebuha, bruhal je lastno blato, vdrte oči v sivi koži na obrazu so gorele od gorja …
In bila sem zraven, ko je umiral meni ljub človek. Imel je najhujšo bolezen, z najvišjo stopnjo umrljivosti in z najhujšimi bolečinami. In morda malo sreče čisto na koncu. Zaslužil si je je sicer veliko, toda tisto malo na koncu mu je prihranilo najhujše trpljenje.
In ko bom jaz na vrsti? Ja, no, tudi to bo nekoč prišlo. Tudi če nočem misliti o tem. Trpljenja je bilo že kar dovolj v mojem življenju, torej si želim imeti na koncu malo sreče. Verjetno se ne bi branila kakšnega posebnega čika, o katerem tudi te dni vsi razpravljajo. Pa možnosti, da pokličem svojega angela varuha. Če me ne bi doslej varoval, tega tukaj ne bi mogla pisati.
In na koncu mi je padlo na pamet tole: namesto da me hočete, v zameno za moj glas, obvarovati pred … življenjem, mi ga pustite, da naredim z njim, kar želim. Pa tudi če ga celega prelikam.
Ničesar drugega na tem svetu ni zares moje razen mojega življenja!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 25, 18. junij, 2024.
