A kaj ko zdaj že vemo, da je čas pred volitvami in čas po njih. V prvem se kandidati pretvarjajo, da »delajo« za državljane, v drugem pa delajo zares – zase in za svoje. Nekompetentnost tako nabranih »kadrov« postaja usodna. Posledice očitne. Dokler so naši politiki in institucije, ki jih po vsakokratnih volitvah stranke polnijo s svojimi kadri, sami med seboj, so najpametnejši. Saj se spomnimo, tudi v bivši skupni državi smo se Slovenci sami sebi zdeli biser. Majhni, pametni, najboljši, najrazvitejši, najbogatejši … Leta so minila, preden smo dojeli, da je EU druga zgodba. Da tam štejejo druge uteži. Slovenija ni kot Francija, Nemčija, tudi Poljska ne. V EU štejejo velikost, zgodovina, BDP, bančni računi, vojska in seveda markantni, vplivni politiki. Pa to ni bilo edino spoznanje. Sčasoma se je izkazalo, da Slovenija po vplivu in veljavi tudi sosednji Hrvaški ne seže niti do kolen.
V večini mednarodnih sporov smo potegnili kratko. Kot pred dnevi v »ribiški« razsodbi. Ali pred leti v arbitražni zgodbi. Hrvaška očitno bolje kot mi razume, da je saborska folklora predstava za domačo javnost, mednarodna diplomacija pa nekaj, kar šteje. Hrvati znajo poskrbeti, da so na ključnih položajih ljudje, ki se spoznajo na svoje delo. Izkušeni in v mednarodnih postopkih prefrigani mojstri svojega posla. Že ko je šlo za arbitražo, so nam sosedje dali vedeti, kakšne amaterje imamo na ključnih pogajalskih položajih. In zdaj ni nič drugače. Evropsko sodišče je slovenske ribiče odpikalo kot smet. Takšnih sosedskih zgodb je precej, začenši z nedorečenimi hrvaškimi deviznimi vlogami v Ljubljanski banki, hrvaškimi dolgovi v JEK-u, prilaščanjem terana, kranjskih klobasic, Agrokorjem in Mercatorjem … V vseh teh zgodbah so Hrvati znali zaščititi svoj interes. Je v tem kontekstu sploh treba še enkrat omeniti Panvito in Celjske mesnine? Nobena dosedanja vlada ni zaščitila domače prehrambne industrije in polj. Vse so prodajale. Komurkoli. Samo zato, da je nekaj vsakokratnih »naših« kasiralo. Res država, da se reče.
In zdaj spet k volitvam. Če zmorete, lahko v teh dneh poslušate tiste, ki se z resnimi obrazi in daleč od plebejske resničnosti borijo za mandate v evropskem parlamentu. Teme so različne. Tudi o že omenjenih ribičih. Kot vemo, gre za odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri ga ribiči, ki jih sosedje preganjajo, ker lovijo v slovenskih vodah, ne brigajo. Seveda sem pričakovala, da se jim bodo vsaj spoštovani kandidati parlamentarnih strank, že zaradi dostojnosti in nacionalnega interesa, enotno postavili v bran. Ampak ne! Povzemam. Svobodina Joveva pravi, da je sodba nepomembna, SLS-ov Gregorič, da je zdaj vse odvisno od Hrvaške, SDS-ova Tomčeva, ki, da ima zveze, je itak vedela, da bomo zamočili, NSi-jev Tonin pa, da je kriva vlada. O tem, da sta slednja sedela v prejšnji vladi, ki za ribiče ne doma ne v Bruslju niti s prstom ni mignila, pa nič.
Razumno se je odzval le »zeleni« Grošelj, ki je pokazal na bistvo. Brez lobiranja, brez zares sposobnih politikov in diplomacije Slovenija nima možnosti. In tako vsem sporočil, da se nam tudi v prihodnje ne piše dobro. Ker za razliko od Hrvatov nismo dojeli, da so za visoko diplomacijo dovolj dobri le najboljši. Mi pa še kar naprej delegiramo naše in vaše.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 22, 28. maj, 2024.
