Lani sem prišla na idejo – takšnih mi ne manjka – da bi za enega od naših časopisov z njo opravila intervju, čeprav vem, da jih ne mara, saj je to že stokrat javno povedala. Stara je 75 let, vse, kar so jo novinarji hoteli vprašati, so jo v njeni dolgi pisateljski karieri že vprašali. Ni novih vprašanj, zato smo ji predvsem nadležni, razen redkih izjem. Ker sem vedela, da je sita dolgočasnih pogovorov v stilu, kdaj ste začeli pisati, kaj vas najbolj razjezi, kakšni so vaši hobiji, kako se razumeta s soprogom, sem ji poslala kup obstranskih in nesmiselnih vprašanj, kot so: »Ali mislite, da je pogum reči, kar misliš, čeprav veš, da se pol države ne bo strinjalo s tabo?« in pa: »Vas spremljanje balkanske politike zabava ali vas morda tako močno vrže iz tira, da se morate potem olajšati v svojih kolumnah?« Vedrana se je vprašanjem smejala ter nanje odgovorila hitro in duhovito. Od takšne profesionalke nisem niti pričakovala česa drugega. Nekaj dni sva si še dopisovali glede teksta in potem sem se ji zahvalila.
Še isti večer mi je zazvonil telefon, na njem je bila izpisana dolga in neznana telefonska številka. Ne maram takšnih presenečenj. Le kdo me nadleguje iz tujine? Londonski prodajalec kriptovalut ali imaginarni ljubimec z Zanzibarja? Vseeno sem se oglasila, radovednost je huda bolezen, in takoj prepoznala glas na drugi strani telefonske slušalke, stokrat sem ga že slišala po televiziji. »Tako si me znervirala,« je rekla Vedrana v prvem stavku, »da sem šla na splet, poiskala tvojo telefonsko številko in te poklicala.« Bila sem v totalnem šoku. Mislila sem, da me bo nadrla, ker sem ji poslala kup (ne)spoštljivih vprašanj, a je bil njen odziv ravno nasproten. Navdušena je bila nad mojo bistroumnostjo (beri: nesramnostjo) in pobalinskim pristopom (beri: teženjem). Pol ure mi je po telefonu glasno razlagala o življenju, o sebi, o meni mi je pripovedovala, čeprav se ne poznava, pogovarjali sva se o mojem raku. »Vse odjebi,« mi je rekla takrat (res tako govori). »Vse in vsakogar, ki ti greni življenje.« Vmes je glasno od svojega moža (ki je, mimogrede, odvetnik, ki jo na sodišču zagovarja v vseh tožbah zaradi njenega pisanja) zahtevala potrditev svojih besed. V ozadju sem slišala njegov smeh in globok glas, ki ji je veselo pritrjeval. Poslušala sem jo z odprtimi usti, zdelo se mi je, da se mi je prikazala Devica Marija, in še dneve sem se tolkla po glavi, ker nisem posnela njenega telefonskega klica. Da bi si jo predvajala vsakič, ko mi je hudo, ko sem žalostna, osamljena, prizadeta in ujeta v temačne misli, ki v svoje zanke lovijo vsakogar izmed nas.
Pred enim tednom pa je Vedrana obvestila javnost, da je dobila raka. »Nehala bom pisati kolumne, ker se bom posvetila zdravljenju,« je napisala. »Naj se vam ne smilim. Smrt ali njena bližina je posebno doživetje. Sprošča. Pove ti, kaj je pomembno, in ti sporoča, da je življenje lepo. In lepo je tudi, ko smrt potrka na tvoja vrata. Naj potrka, še vedno sem tukaj in uživam življenje kot še nikoli.« Dodala je, da bo o vsem, kar se ji dogaja, napisala knjigo, in v svojem duhovitem slogu pristavila, da se bere kot noro, če pisatelj piše o fazah svojega umiranja. »Te knjige imajo smisel samo, če avtor umre, vse drugo ni dovolj napeto. Žal vam ne morem povedati, ali bom umrla, prepričana pa sem, da je mogoče.« Točno vem, kako se Vedrana počuti na začetku svojega boja z rakom (čez te občutke in misli gremo vsi onkološki bolniki), in vem, da bom pogrešala njeno sočno in predrzno pisanje. Verjamem, tudi iz osebne izkušnje, ki sem jo, drage bralke in bralci, z vami delila ves čas zdravljenja, da je vse mogoče (čeprav mnogi trdijo drugače) in da je rak danes v mnogih primerih ozdravljiva bolezen (pri 75 odstotkih obolelih je zdravljenje, hvala bogu in našim zdravnikom, uspešno). Pravijo, da je sreča na strani pogumnih, in življenje ima res lepo presenečenje za tiste, ki se borimo. Da nam okusiti zmago. Ampak samo na trenutke, da dobimo moči iti naprej. Zato, draga Vedrana, srečno na novi poti, nestrpno čakam tvojo vrnitev.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 21, 21. maj, 2024.
