Varnostnika, lično pospravljena v temen kot v pritličju graške mestne hiše, sta prejkone okrasna elementa – vsakega, ki mimo njiju zavije na stopnišče, prijazno pozdravita, nikogar ne ustavita, nikogar ne vprašata, hej, bratec, kam pa kam? In potem v drugem nadstropju s fotografom obstojiva pred veselo poslikanimi steklenimi vrati. Je tukaj vrtec, ugibam, na sredini je veliko rumeno sonce, skozi steklo je videti velike lončnice in orjaškega plišastega ptiča, ob straneh so napisi dobrodošlice v najrazličnejših jezikih in pisavah. Fotograf se je že obrnil in išče nova vrata, ampak na sredi tistega sončka vendarle piše županjin urad, zato se pustim prepričati in vstopim. Prav sva prišla, kakšen vrtec neki, na koncu dolgega svetlega hodnika je pisarna graške županje Elke Kahr.
Uslužbenci so oblečeni sproščeno, veliko jih je v kavbojkah, niti ene kravate, do kamor seže oko. Ko se spreletavajo med pisarnami, vsi pozdravljajo ljudi, ki čakajo v recepciji. Tudi županja, ki prileti na hodnik v tisti četrtinki sekunde, preden izgine za drugimi vrati, si vzame trenutek, da naju prijazno pozdravi in se široko nasmeje.
Njena velika pisarna je hecna mešanica sejne sobe, pisarne in otroškega kotička. Prav zelo zastraženi pa niste, pravim, se ne počutite ogroženi? »Kje pa!« prhne. »Ni me strah. Nisem taka političarka kot drugi. Običajna ženska sem, prihajam iz delavskega razreda, od leta 1983 sem članica Komunistične partije. Od leta 2012 smo druga najmočnejša stranka. V zadnjih tridesetih letih smo pridobili veliko izkušenj pri družbenem delu. Sem del tega mesta, ljudje me poznajo. Odraščala sem v mestni četrti, ki je še pred tridesetimi leti veljala za slabo, ampak ni taka, ker smo jo izboljšali. In ne, ni me strah. Mi smo drugačni. Ne vozim se s službenim avtomobilom, nobeden od mojih tovarišev ga ne uporablja. Po mestu gremo peš, s tramvajem, s kolesom ali z lastnim avtom, če je res treba.«
V Ljubljani imamo strahovit stanovanjski problem, vse je strašansko drago, vi pa ste bili pri reševanju stanovanjske problematike zelo uspešni. Mi lahko korak za korakom razložite, kako se lotiti reševanja stanovanjske krize?
Obstoj socialne in napredne stanovanjske politike je odvisen od ravnotežja političnih sil. V našem mestu so hoteli konservativci in socialni demokrati privatizirati komunalna stanovanja. Komunisti smo bili sicer v mestni vladi, vendar nismo imeli večine. Spoznali smo, da v mestni hiši nimamo nobene možnosti, da bi jih prepričali, zato smo sklenili zavezništvo z ljudmi zunaj. Hoteli smo, da komunalna stanovanja ostanejo mestna last. Razpisali smo referendum – to še zdaleč ni bil edini referendum, ki smo ga izpeljali – in več kot 90 odstotkov ljudi je reklo, da nočejo privatizacije. Mojo stranko že dolgo povezujejo z reševanjem stanovanjske problematike. Če je imel kdo stanovanjski problem, so ga vedno napotili na Komunistično partijo, češ, oni ti bodo pomagali.
Te stvari se ne zgodijo čez noč. Začeli smo s telefonom za najemnike. Telefonsko številko smo objavili z velikimi črkami – če imate probleme s stanodajalcem ali podobno, pokličite to številko in vam bomo poskusili pomagati. Tako se je pred več kot tridesetimi leti vse skupaj začelo. Zdaj ljudje vedo – če imajo stanovanjski problem, se lahko obrnejo na komunistično stranko. Sprva smo poziv pogosto objavljali v časopisih, zdaj pa je postalo nekaj običajnega: če iščejo stanovanje, če imajo probleme … Na volitvah leta 1998 smo dobili sedež v mestni vladi. Morali so nam dati neki resor, in ker je bila stanovanjska problematika naša glavna tema, jim ni preostalo drugega, kot da to zaupajo nam.
Pri komunalnih stanovanjih imamo pravilo: za najemnino nihče ne sme dati več kot 33 odstotkov svoje plače – v to so vključeni najemnina in stroški. Tudi o tem smo odločali z referendumom. Za najemnike smo veliko dosegli z zunajparlamentarnimi pobudami, pa tudi preko resorja, ki ga vodimo, čeprav imamo v parlamentu manjšino, a smo vršili stalen pritisk. Od leta 2005, odkar sem odgovorna za komunalna stanovanja, smo zgradili tudi več kot 1100 novih stanovanj in še 600 jih gradimo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 18, 29. april, 2024.
