In da z lepotičenjem ne bi izgubljala časa, je medtem na televiziji gledala svojo priljubljeno nadaljevanko. Vsak, ki je prišel v dnevno sobo in jo zagledal, je najprej nekoliko prestrašeno kriknil, potem pa vprašal: kam pa spet greš? Menda ne na randi? S kom? Saj menda nima covida ali aidsa? »Pojma nimam,« je rutinsko odgovarjala. »Od nečesa je navsezadnje vendarle treba umreti.«
Cenjeni soprog pa ni postavljal običajnih vprašanj (kam, s kom, kdaj se vrneš), ampak se je jezljivo zakadil vanjo. A se barva? S čim? Z običajno barvo, je rekla začudeno. A je to takšna v tubi, ki jo je treba zmešati z nekakšno tekočino? No, seveda, je rekla, drugačnih za zdaj še ni. Cenjeni soprog se je zapodil v kopalnico, zelo glasno brskal po omaricah in loputal z vratci, potem pa zmagoslavno zakričal: »Preklete babe, saj sem vedel, da imate doma celo kemično tovarno! Vodikov peroksid, kaj pa drugega!« Potem je pridrvel v dnevno sobo in se zapičil v mojo frizuro.
»Od kod imaš svetlejše pramene v laseh, no? Od frizerja? Ne laži, sem te prejšnji teden zasačil, ko si hodila naokoli z nekakšnimi čopi v laseh, zavitih v papir za čokolado!« Koruzniška snaha je prisegla, da ji rdečkaste odtenke pričarajo pri frizerju in da ni v njeni kopalniški omarici nič nevarnega. Potem se je spravil še nad hčer, ki je dremala na kavču, in jo zasliševal, kako je prišla do tistega svetlo vijoličnega čopa za levim ušesom. Ugotovilo se je, da si je tudi ljubljena hči dala popleskat lase pri frizerju, medve z babico (stari skopulji) pa se doma igrava z življenjem in smrtjo.
Z življenjem in smrtjo?
»Seveda,« je rjovel. Nič ne bereva? Peroksida niti na letalo ne smeš nesti, ker je nevarno eksplozivno sredstvo! Kje hudiča si pa to pobral, me je zanimalo. Že leta ne smeš nesti na letalo nobene tekočine razen mogoče malo vode, to ni nič novega, še škarjic za nohte ne smeš imeti. Če bi bil peroksid eksploziven, ga najbrž ne bi prodajali ali pa bi na steklenički vsaj kaj pisalo, sem ga skušala pomiriti. Sam ni eksploziven, če ga zmešaš še z nekim praškom, pa je, je rjovel. Ena samomorilka prinese na letalo nedolžno stekleničko peroksida, druga pa v pudrnici tisti prašek in potem oboje zmešata. Kapiramo (torej me, hišne teroristke)? Če lahko raznese letalo, lahko tudi našo hišo. Razumele?
Seveda, smo zazehale in se vrnile vsaka k svojemu opravilu. On pa ni odnehal. »Plavolaske so še posebej nevarne, saj morajo porabiti cele litre tega strupa! Saj ni čudno, da so potem bolj neumne od temnolask, ta reč gotovo pronica skozi kožo in vpliva na možgane,« je rentačil in si spet sumničavo ogledoval moje pramene. Na srečo še ni izvedel, iz česa ji tisti prašek, ki skupaj s peroksidom povzroča eksplozijo. Ker bo potem znova brskal po kuhinji in kopalnici. Križana gora, kaj vse je pri hiši v agregatnem stanju praška!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 10., 5. marec, 2024.
