Pri branju tega ne delam, pri pisanju pa. Slovenske besede so vendar tako zelo povedne, bogate, pomenljive. In vedno čutim veliko odgovornost, da jih uporabljam tako, da povedo moje resnične misli. Izogibam se lažem, kolikor je le mogoče. Na stenskem koledarju ob mizi imam nalepljen listič z mislijo, ki sem jo nekoč prebrala: »Prizadeni me z resnico, nikoli pa me ne tolaži z lažjo.«
Ampak da se vrnem k besedam. Včeraj zjutraj sva z Janekom po nekaj dneh spet ubrala pot … malo naokrog. Eh, ne bom povedala, kje naju je vodila. Zakaj ne? Bom razložila malo kasneje. Malo že načeta okrogla luna je svetila na zmrznjeno suho travo in moja misel je bila: takšna je najbrž srebrna mesečina. In potem sva opazila drobne rumene lučke, ki so se svetlikale v daljavi in izginjale. Takoj sem vedela, da je divjad še na paši. Opozorila sem Janeka, da so pred nama srne, in vozila počasi. Ko so jih osvetlili žarometi, sva zagledala štiri prelepe živali z velikanskim rogovjem na glavi. In jaz, vsa navdušena, vzkliknem: »Janek, poglej, štirje srnjaki!« Janek strmi skozi okno, pogleda malo navzdol, pa spet skozi okno. In pravi: »Jeleni!«
Sram me je bilo. Ker poznam razliko med jeleni in srnjaki. In ker sem (sicer nehote) postavila Janeka v dvom. In če me sam ne bi popravil, bi ga učila še krive vere, kot pravimo. Očitno nisem nič mislila, ko so mi padale besede iz ust.
No, potem sem se malo tolažila z mislijo, da nisem edina v teh časih, ki ne ve, kaj govori.
Spomnila sem se na nekega gospoda iz našega hrama demokracije. Mimogrede, beseda hram je preprosto čudovita. Lahko pomeni, med drugim, posvečen prostor, svetišče, pa tudi manjšo stavbo v vinogradu za hranjenje vina, zidanico. Vam povem, da sem postala res dobre volje, ko sem to prebrala v slovarju. No, ta gospod je eni od gospa namenil tele besede: »Prosim, da se nehate dreti, ker niste v otroškem vrtcu, niste vzgojiteljica.«
Dvakrat sem prebrala in pogledala posnetek, če niso možgani zamešali hrama demokracije s katerim drugim. No, pa niso! So se mi pa prikazale pred očmi črne in rdeče pike! Ene od žalosti, druge od jeze. In vidite, tukaj pa nastopi zdaj beseda, ki je tudi v naslovu: zloraba! Slovar jo razloži: uporaba česa pozitivnega za kaj negativnega, slabega. Besede govornika iz hrama povedo, da se v otroškem vrtcu vzgojiteljice derejo na otroke.
Naj bi njegove besede prizadele sogovornico? Ni treba. Vendar ta primerjava prizadene otroške vrtce in vzgojiteljice. Ker je v veliki meri stereotip in ponižujoča do pedagoških delavcev, ki delajo v vrtcih. In jim odreka pomembno vlogo v razvoju otrok. Ter znižuje njihovo poklicno vrednost v družbi.
Sprašujem se, zakaj se v primerih, ko želi nekdo drugega prizadeti, sklicuje na otroški vrtec? Zakaj se ne sklicuje na kakšen drug poklic? Morda iz zdravstva, ki je te dni narod večinoma postavilo na stranski tir? Ko sem zadnjič nekoga le doklicala v ambulanto, nisem imela od njihovega dretja samo rdečih ušes, ampak še kaj drugega! Kaj če bi se skliceval še na kakšnega ponorelega voznika, ki mi zjutraj na zaledeneli cesti vpije skozi okno avta, češ, beži baba!
Ampak nočem biti nesramna in dajati prav takih predlogov. Se opravičujem za to, samo naglas razmišljam. Saj je v hramu demokracije tudi cvetober pametnih ljudi, pravzaprav najpametnejših. In zagotovo se lahko spomnijo kaj novega, da si bodo dopovedovali med seboj, kdo je kdo in kdo je kaj. Če že morajo tako. Lahko pa uporabijo kaj starega, zakaj pa ne? In tukaj je moj predlog. No, ne ravno moj. Marcial je bil rimski avtor epigramov in pred več kot dva tisoč leti je zapisal: »Tale rimska žlota je prepametna; nikjer drugje ni hujših puhajočih prezirljivcev«. Tako so se namreč zmerjali po starorimsko in marsikaj starega je … nadvse uporabnega! Seveda pa avtor ni bil jasnovidec, da bi videl v današnji čas.
Zlorabljati vrtec in vzgojiteljice za to, da bi prizadel drugega? No, morda bo čez dva tisoč let v kakšni knjigi pisalo tudi o zmerjanju v slovenskem hramu demokracije. In o otroškem vrtcu. Mene bo še takrat sram zanje!
Joj, da ne pozabim! Ne morem povedati, kje sva videla štiri jelene! In upam, da jih bova še kdaj! Slika, ki bo za vedno ostala v mojem spominu. Zagotovo bi Vojku povedala o tem. Vem, da bi mu bilo čisto dovolj, ko bi jih opazoval z daljnogledom.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.
