Ne, bila sem na hrvaški obali, v Biogradu na moru. Prijatelj ima tam službene obveznosti in sem šla zraven. Kot bi rekla moja mama: »Da mi guzica sveta vidi.« Nič niste zamudili, Biograd pozimi ni nič posebnega, mrzlo je kot v Ljubljani. Le mnogo več sonca in modrine sem užila z vseh strani, tudi pihalo je na vso moč. Obožujem veter in ga v Ljubljanski kotlini pogosto pogrešam. Prepričana sem, da smo ljudje v prestolnici prav zaradi pomanjkanja vetra zatohli v svojem razmišljanju, zato verjamem, da dober sunek vrtinčastega zraka pretrese vse naše slabe misli in jih prežene iz vsake, še tako trde glave. Prija mi nekaj dni stran od doma, veselim se sprehodov ob morju in zgodb ljudi, ki jih ne poznam. Med potepom po prazni marini sem naletela na nenavadno glasbeno doživetje. Na stotine parkiranih jaht in jadrnic, zloženih v vrsti ob pomolu, zapuščenih in osamljenih, se je oglašalo z zamolklimi in ritmičnimi zvoki. Kot kužki, sem pomislila, zvesto čakajo svoje lastnike, ki se ne bodo vrnili pred poletjem. Plovila so v ritmu vetra trkala in tolkla z jambori ter z vsemi tistimi palicami, vrvicami in trakovi, ki visijo na njih. Nagajivi veter je po razgibanih površinah ladjic ustvarjal tuleče in žvižgajoče zvoke, ki so se stapljali z njihovim potrkavanjem. Kot bi bila na velikanskem ladijskem koncertu in na stotine ladij poje samo zame. Veličastno. V smehu sem začela ladjam dirigirati in glasno peti njihova imena, zapisana na boku. »Nemo!« sem vzkliknila in modro-bela jahta se je zagugala levo in desno, stresla s svojimi okončinami in izpustila žvižgajoč zvok. »Princess of the sea!« sem zaklicala spet stari jadrnici, in ta se je veselo zavrtela okoli sebe. »Amarena, Nautilus, Tamara, Fields of good!« sem vriskala imena ladjic in plesala po lesenem pomolu, nobene nisem preskočila. Moja flota je bila navdušena, vedno bolj poskočna, objemala me je s svojo nebeško simfonijo. Lepšega koncerta si nisem mogla želeti.
To je nagrada za ves moj trud. Nekaj dni namreč potrebujem, da se psihično sestavim in zlijem s svojo novo bradavičko, ki mi jo je minuli teden naredil oziroma iz nič ustvaril dr. Porčnik. Nobenega strahu nisem imela, ko sem čakala na poseg na hodniku kliničnega centra. Upala sem samo, da bo poseg minil čim hitreje in neboleče. Po vsem tem rezanju, ki sem ga prestala v minulih letih, ena bradavička res ne more biti velika drama. En tak minimalni kozmetični popravek.
Dr. Porčnik je bil profesionalen kot vedno, namenil mi je droben nasmešek in se takoj spravil k zadevi. V mini operacijski sobi sta bili prisotni še dve sestri, vsi trije so nosili zaščitne obleke in maske čez usta. Navajena zdravstvene procedure sem slekla zgodnji del oblačil in legla na operacijsko mizo. Glavo so mi kot v starinskem jukeboxu preletavale različne pesmi, ki bi jih lahko pela med tokratnim posegom. Že prej sem namreč ugotovila, da me je manj strah in se počutim močnejša, če pojem med posegi. Po spominu sem iskala nekaj lahkotnega in melodičnega, kar me bo prevzelo za nekaj minut, odneslo v drug svet, a mi je ves čas po glavi hodila Helena Blagne. Ne vem, zakaj in čemu, nikakor se je nisem mogla rešiti. Zdravnik mi je zdaj v desno dojko zarinil veliko injekcijo, ki naj bi ta del mojega telesa zavarovala pred bolečino. Niti trznila nisem. Bolj ko se približujem koncu tega bolečega procesa, lahkotneje prenašam vse zdravstvene torture. Tako ali tako sva iz ta hudega, tolažim svoje telo, tempelj mojega obstoja. Tudi ono se zaveda, da tečeva zadnje metre najinega bolečega maratona in iztiskava iz sebe zadnje atome moči. Ko se je plastični kirurg s skalpelom nagnil nadme, sem zaprla oči. Nisem hotela razmišljati o tem, kaj zdaj počne. Niti nisem želela s pogledom spremljati njegovih rezov v mojo kožo. Na dojki sem čutila njegove prste, ki so pazljivo raziskovali teren moje kože. Še preden je prvič zarezal vame, sem odprla usta in začela polglasno peti: »Bila kot sonce, ki sveti zame, si daleč vroča in bleščeča. Vse dneve svoje sem gledal vate …« Ko sem prispela do refrena, sta se mi potihoma pridružili obe medicinski sestri. Ena je znala besedilo, druga je brundala, kirurg je rezal mojo dojko. Buljila sem v svetilko na stropu, osredotočala sem se na pesem in besedilo, pri refrenu smo se vse tri ženske srečale: »Naj pesem neba usuje na najino se ljubezen, kot kaplje dežja, sreče …« Ob koncu je svetlolasa sestra vzela telefon in z nasmeškom rekla: »To je bilo tako fajn, da bomo še enkrat zapele.« In na Youtubu zavrtela to pesem Demolišnov in Helene, staro več kot 15 let, zdaj smo ob glasbeni spremljavi pele vse tri. Za tretjo ponovitev pesmi ni bilo časa, dr. Porčnik je namreč že zaključil svoje filigransko delo. Ob odhodu iz kliničnega centra sem potipala desno joško, zaradi zavojev je bila še enkrat večja. A ni bila večja od mojega nasmeška. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
