Celo noč bi ga lahko poslušal, je vzdihnil kolega – pa čeprav je moral ves čas, debelo uro in pol, stati, ker je imel nekdo nesrečno idejo pogovor z dr. Türkom organizirati v špelunki, kjer je več stebrov kot stolov. Ko je bila peščica sedežev že zdavnaj zasedena, so ljudje še kar prihajali. Pa so stali in se drenjali, kukali izza stebrov, da bi videli govornika, se utrujeno prestopali, a nihče ni odšel. Tudi po tem, ko je bilo konec in so zaploskali, so še kar obsedeli. No, obstali.
Leta 2013 je Danilo Türk, specialist za mednarodno pravo, ki je zastopal Slovenijo tudi v Varnostnem svetu, kandidiral za generalnega sekretarja Združenih narodov – in kdo ve, ali si je ob začetku vojne v Gazi kaj oddahnil, ker ni postal generalni sekretar in se mu ni treba ukvarjati z vsem, kar je prinesla. O tem ni nič povedal. Ga je pa mož, ki so ga izvolili na to mesto, Antonio Guterres, imenoval v Svetovalni odbor na visoki ravni za učinkovit multilateralizem. Je tudi soustanovitelj fundacije Let them dream (Pustimo jim sanje) za pomoč otrokom, ki je na njegovo pobudo od leta 2009 vodila projekt rehabilitacije otrok, žrtev vojne v Gazi, ki so jim pomagali v ljubljanski Soči.
O svobodi govora: »V tej situaciji prihaja do mnogih absurdov, prebral sem esej, objavljen pred 7. oktobrom, ki je govoril o tem, kako gredo te reči v Nemčiji v absolutne razsežnosti. Govori o demonstraciji v manjšem kraju v Nemčiji, kjer so zaprli starejšo gospo. Izkazalo se je, da je Judinja, ki je imela v rokah transparent z napisom 'From the river to the sea we demand equality' (»od reke do morja zahtevamo enakopravnost« – politični slogan, ki že od šestdesetih let zahteva, naj ima Palestina nadzor nad celotnim ozemljem od reke Jordan do Sredozemskega morja, op. a.) To je izredno zanimiva teza, ker pomeni, da za celotno območje Palestine pričakujemo eno državo, ampak ta država mora biti osnovana na načelu enakopravnosti. Seveda so v Nemčiji stvari na žalost take, da takoj, ko kdo reče 'from the river to the sea', je to že videno kot antisemitizem.«
Nekoč in danes: »Pred 25 leti sem bil veleposlanik Slovenije pri Združenih narodih in sem predstavljal Slovenijo v Varnostnem svetu. Tam mi je dejstvo, da sem profesor mednarodnega prava, zelo pomagalo, ker na kaj naj se pa sklicujem – da bo Slovenija poslala nekam vojsko ali da bodo sankcije? Te možnosti tu ni in tudi kakšne posebno dolge diplomatske tradicije nimamo, da bi se sklicevali na zgodovinsko izdelane izkušnje. Imamo pa nekaj adutov, eden od njih je, da smo razmeroma čist, nepokvarjen primer samoodločbe. Mi smo se odločili za samoodločbeno pot v razmerah, ko nam danes v retrospektivi nihče ne more ničesar očitati. Slovenija je bila sprva nezaželena država, to smo morali potem postopoma s prepričevanjem spremeniti in stvar se je lepo posrečila. Zdaj imamo samoodločbeni kapital, ki je relevanten tudi v današnjih razpravah.
Danes so stvari nasploh težje, v Varnostnem svetu so razhajanja večja, imamo vojne, ki so zelo resne, in seveda je vprašanje, kaj bo delovalo. Položaj Slovenije je izredno občutljiv, ne bi rad dajal prognoz. Mislim, da imamo dobro ekipo, ki zna delati, veleposlanik Žbogar je bil moj namestnik pred 25 leti, spomni se še kakšnih prijemov iz tistega časa, saj je tudi on privržen bolj kreativnemu nastopanju. Tudi glede nedavne prve resolucije letos, ki jo je Varnostni svet sprejel o varnosti plovbe v Rdečem morju v ožini Bab-el-Mandeb, je Slovenija dajala amandmaje in je tudi nekaj malega dosegla, kar je tudi prvi tak korak v Varnostnem svetu. … Delo v Varnostnem svetu je izredno naporno, izredno težko, pravni argumenti pridejo zelo prav, a so vedno povezani s konkretnimi vsebinami, to pa potem v glavnem ne motivira splošne javnosti, ni pričakovati, da se bodo ljudje ukvarjali s podrobnostmi, gledali bodo širši učinek vsega tega. Seveda si bo slovenska javnost prihranila pravico do kritičnega gledanja.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
