Povsod so čajne svečke in majhni glineni kipci živali: muc, kužkov, ptičev, ki se skrivajo v senci množice zelenih lončnic. Zima kaže svoje sicer redke zobe, a njen vrt je še kar odet v nianse zelene barve. Kopica ptičev različnih vrst leta gor in dol po njem, glasni so in razposajeni. Vsaj tri ptičje krmilnice opazim, očitno se ptice na njenem vrtu počutijo doma. Začutim, kako krč v meni počasi popušča, živčnost izginja kot sneg na soncu. Odženem nadležne misli, usmerim se na svoje dihanje in se trudim umiriti. Zdaj mi je že jasno, da se bom prepustila terapiji gospe D., čeprav me je vse dopoldne najedala skepsa o namembnosti te poti na Štajersko. »Toliko si že dala skozi,« tolažim samo sebe, »toliko težkega, neprijetnega. Tole pucanje res ne more biti nekaj najhujšega v tvojem življenju. To je samo še ena stopnička do boljše sebe. Zdrži. S črevesjem, očiščenim vseh nepotrebnosti in strupenih ostankov vsega, kar si si naložila zadnja leta, ti bo lažje. Boš videla.« Sedim v miru, v miru s sabo, z okolico, s tem zelenim vrtom, v miru sem z vsemi ptiči nad mano. Niti ni videti, da bi jih motila moja prisotnost, letajo povsod, tudi po terasi, mimo moje glave, kot da me sploh ni. Tudi sama se delam, da me ni, in skorajda ne slišim gospe D., ki se neslišno pojavi za mano. »Si pripravljena? Greva,« mi reče in kot uročena stopim za njo v hišo. Skozi kuhinjo, kjer se nekaj kuha v lončku na štedilniku, in prijetno dnevno sobo, kjer se bohoti velika mehka zofa s cvetličnim vzorcem. Spet povsod rože vseh oblik in drobni okraski, kot kaka škratja hiša. Vstopiva v navadno belo sobo, na sredi stoji velika masažna miza, v kotu valjasti stroj s cevjo, podoben tistemu prvemu sesalniku Kirby, ki ga je imela moja pokojna tašča in ki ga ni veliko uporabljala, ker je bil okoren in pretežak. Slečem si hlače, tudi spodnjice odložim na stol in ležem na mizo. Trudim se, da bi bila sproščena, čeprav me nekaj globoko v meni zateguje. Gospa D. me pokrije z rjuho in razlaga s svojim umirjenim glasom: »Da vas ne bo strah po nepotrebnem in da boste lahko sodelovali pri postopku, vam bom razložila nekatere stvari, da boste lažje razumeli moje početje. Kolonika je posebna metoda, ki jo lahko izvaja samo izkušen terapevt. Lahko se izvaja z vodo ali pa s kavo. Biološko, seveda. Po izobrazbi sem medicinska sestra, tako da ste v varnih rokah, čeprav sem upokojena že dvajset let. Tečaje za izvajanje hidrokolonske terapije sem opravila v Angliji pred mnogimi leti, zato naj vas ne bo strah, na stotine strank sem imela pred vami. Ne gre za noben bavbav, temveč natančno določen postopek, ki je seveda dovoljen povsod po svetu. Razen pri nas, ko so terapevte kolonike pred leti na ministrstvu za zdravje ukinili brez razloga.« »Kako pa to?« vprašam. »Neke pritožbe so dobili na ministrstvo, ne vem glede koga, pa tudi ni pomembno, in potem je neki njihov zdravnik rekel, da je lahko hidrokolonika nevarna preiskava, ki škoduje kakšnim pacientom z raznimi kroničnimi vnetji črevesja ali pa recimo bolnikom, ki imajo raka na tem področju.« »Jaz ga nimam tam,« rečem. »Vem, ja,« reče mehko, mi zaviha majico vse do prsi in mi pogladi trebuh. Z dlanjo nežno, a odločno nekajkrat zaokroži po koži okoli mojega popka, njen dotik je prijeten in nekako čudno domač. Z drugo roko pripravlja stroj, prižge majhno stikalo, voda v steklenem prekatu začne brbotati. Ko gospa D. z isto roko prime cev in krene pod rjuho, nekam proti moji zadnjici, se nehote napnem. Njena dlan na mojem trebuhu takrat pritisne močneje, še vedno kroži s počasnimi in enakomernimi gibi ter se z vsakim premikom poglablja v mojo mehko sredico. »Sprostite se, drugače bova težko vtaknili cev,« zdaj spet reče in motovili z roko pod rjuho. Naenkrat začutim blag sunek tam zadaj in nekaj toplega se razlije po meni. Od osuplosti skoraj skočim z mize, a me njena dlan drži prikovano na površino. »Mogoče pa čiščenje črevesja ni bila ravno najboljša ideja,« pomislim in z očmi iščem izhod v sili. »Kar sprostite se, skozi cev sem spustila ogrevano vodo, zdaj bom dodala tudi biološko kavo,« reče gospa D., njena roka je še vedno pod rjuho. »Ta drobna zrnca odlično opravijo najbolj umazano delo in odstranijo obloge, ki se z leti naberejo v številnih majhnih žepkih na stenah našega črevesja.« V trebuhu čutim nenavaden pritisk vode, ni prijetno, ni pa tudi neprijetno, misli mi začnejo begati sem ter tja, trudim se, da bi jih umirila z dihanjem, pa mi ne uspeva najbolje. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 50, 12. december, 2023.
