Eno knjigo kolumn, ki vsak drugi ponedeljek izhajajo v Dnevniku, Stopinje upora, je že izdal, pred samo dvema letoma, pa se seveda postavi vprašanje, zakaj še ena, zakaj tako kmalu. »Iz častihlepja,« izstreli. Naj vas to ne zavede, tole je pravi odgovor: »Nekatere razmere v družbi so se dovolj zaostrile, da se mi je zdelo opozorilo tudi v knjižni obliki primerno. Temu so sledili dogodki, časovno strnjeni doma in v tujini, ki so privedli do naslova – Ljubiti morilca – zločini otrok, nasilje med njimi, odmevi na film Safari Sarajevo, pogojni odpust za Breivika, Fritzla in podobni. Kratki eseji s podobno temo, združeni v knjigi, imajo večjo sporočilno moč kot prostorsko omejena pisanja, ki bralce dosežejo enkrat na štirinajst dni.«
S tistim »naj vas naslov ne zavede« je mislil resno, to namreč niso samo zapisi o obsojenih morilcih, ki so uporabili pištolo, nož ali pas domače halje, moriti se da tudi drugače, bolj prefinjeno. Kot je sam o neki javni osebi rekel v intervjuju »ne potrebuje orožja, pobija počasi in na drugačen način«. In so torej v knjigi tudi kolumne o politiki in politikih, o najrazličnejših kršitvah človekovih pravic, na katere Petrovec v svojih kolumnah pogosto opozarja. Ampak mene so najbolj pritegnile tiste z njegovega področja, kriminologije. Tisti večno aktualni zimzelenčki o ljudeh, ki so morili, in o tistih, ki jih imajo radi. Včasih veliko preveč in na škodo lastnih otrok. To so teme, ki smo jih odpirali tudi v Jani. Problemi, za katere se včasih zdi, da niso nerešljivi, če bi se pristojni le majčkeno bolj potrudili ...
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 12. december, 2023.
