Vsaj tako je zapisano v človeškem spominu. Ampak kar se narave tiče, se ne pritožujem. Vedno je vredna vsega spoštovanja. In ne verjamem, da se narava pritožuje nad človekom, kadar se zgodi kakšna katastrofa. Samo vabi nas, da se pogledamo v ogledalo, ki nam ga nastavi. Očitno pa človek vidi v njem samo svoj egoizem in (namišljeno) vsemogočnost. Kakšna huda napaka!
Zadnje dni natančneje spremljam napoved vremena. Spet imam slab občutek! V torek, ko morava z Janekom v mesto k zdravniku, bo mraz, sneg, dež … Vedno, ko se odpravljava na dolgo pot, je sprememba vremena, in to zelo na slabše. Še naključja se mi zdijo čudna te dni!
Vseeno pa vsak dan izkoristiva ta lepi čas za sprehode, vsaj do najine klopce na koncu vasi. Nekatera drevesa so že gola, z drugih pa vso najino pot šumeče pada listje. Ne samo rjavo in posušeno listje oreha, ki šušti pod nogami, ampak tudi pisano listje hrasta, pa zadnji listki breze in javorja. Najprej se loči od veje en list in po tem, kot da se posnemajo, jih zaplava po zraku še več. Včasih me prav vznemirijo, kot otroka! Z Janekom tečeva za njimi in poskušava kakšnega ujeti. Če ne v letu, pa ga pobereva s tal. Po navadi mi ga Janek potem slovesno podari in za plačilo dobi objem! Listek odnesem domov, s tako prisrčnimi darili je treba ravnati zelo pozorno.
V mislih (ne naglas, da ne bi kakšen mimoidoči pomislil kaj slabega) sporočim listku: »Izmed vseh toliko in toliko milijard so se oči dveh malih ljudi ustavile ravno na tebi! Pa toliko drugih je še na tem svetu, ki jih nihče ni niti opazil! Izbrala sva tebe in te objela s pogledom in s svojimi rokami. Nisi več neviden in nisi živel zaman.« Zveni malo nenavadno, kaj? Ampak saj smo tudi ljudje podobni tem listkom! Nismo radi nevidni in vseskozi iščemo smisel življenja, radi bi pustili sledi. Samo malo več časa imamo na tem svetu! Ga bomo smiselno odživeli?
Ampak za kakšne filozofske misli (no, zelo amaterske, hehe) je primeren tudi jutranji čas, ko je zunaj še tema in se midva odpravljava od doma. Ker se nama pač ne mudi nikamor, se že nekaj dni odpraviva v Čezsočo in voziva po ozki cesti pod Polovnikom. Tam vsako jutro srečava srno z mladičkom. Janeku naročim, naj dobro opazuje, če bo kje opazil kakšno drobno lučko blizu ceste. In res ju včasih opazi že pred menoj. Ko ju osvetlim z žarometi, dvigneta glavi in postojita. Potem se včasih mladiček požene v tek, včasih mama, včasih pa mirno naprej mulita travo. Janek ju opazuje, dokler ne odpeljem naprej in ju spet zagrne tema. In reče: »Adijo, srne!«
Danes zjutraj sva naredila še en ovinek v Kobaridu proti Staremu selu. Okrog sedme ure zjutraj se že dani, nad travniki pa je gosta meglica. Samo vrhovi najvišjih dreves štrlijo iz megle. Na krožišču sva obrnila nazaj proti Kobaridu. Na desni strani proti vasi Sužid se je megla pričela dvigovati. Najprej sem na še vedno zelenem travniku zagledala srnjaka. Malo naprej pa trop srnjadi – še več srnjakov z različno velikimi rogovi, pa srne in gotovo okrog deset mladičkov. Vsi so stali pri miru čisto blizu ceste. Janek je strmel skozi okno avta in mislim, da je bil malo napet. Verjetno je razmišljal o tem, ali bodo prišli bližje. Jaz pa sem upala, da ne bodo prečkali ceste; da se bodo obrnili in odšli na hrib Svino. Nekaj trenutkov smo opazovali drug drugega. Vem, da so naju njihove oči videle. Ne vem, ali sva jim predstavljala kaj drugega kot občutek nevarnosti. Najine oči pa so videle prelepo sliko, neponovljivo, samo trenutek v času, ki se (verjetno) ne bo nikoli več ponovil!
Pred delovnim centrom se je Janek od mene poslovil z objemom. Kar je izjema. Navadno se samo nasmehne in pokima. Saj veste, malo starejšim otrokom je vseeno nerodno pred prijatelji, da bi se objemali z mamo. Mislim, da je bil danes zelo raznežen od vseh srečanj s čudesi narave. Nato mi je skozi okno pomahala njegova prijateljica, ki rada poskrbi za Janeka. Prišla je k avtu in povedala, da ima rada Janeka, da je priden fant. In da bo kmalu štirinajst let, odkar ji je umrl oče. In da je od takrat sama. Kadar ji je težko, moli. In moli tudi za moje zdravje, da bi bila še dolgo skupaj z Janekom. Vprašala me je, ali me lahko objame …
Odpeljala sem na prvo parkirišče in obsedela. Koliko lahko prenese človek: lepega, milega, ganljivega, pa bolečega, brezupnega, nemoči? Ali obstajajo na tem svetu besede, s katerimi bi vam lahko opisala vsa čustva, ki so me zagrinjala te dni in še posebno to jutro?
Jaz besed ne poznam, vem pa, da ste vse to že kdaj občutili tudi vi! Torej veste!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 43, 24. oktober, 2023.
