Pred vrati dnevne ambulante za kemoterapijo v drugem nadstropju je vsaj ducat ljudi. Koliko jih je še po drugih nadstropjih, nimam pojma, a ljudje ves čas hodijo mimo mene. Že vidim, da bom tu prebila ves dan. Zdaj sem že veteranka obiskov na Onkološkem inštitutu, s sabo vlačim manjšo torbo, v kateri imam vsaj pol svojega stanovanja. Hrana, voda, brisačka, jopica, računalnik, pahljača, knjiga, slušalke, sadje … Vse, kar potrebujem, da mi ne zmanjka potrpljenja. Hecna je ta igrica potrpežljivosti, nepredvidljiva in težko premagljiva, čeprav jo že leta zavzeto treniram. Podobna je videoigrici z neskončnim številom ravni. Ko že zmagaš na eni in misliš, da si osvojil neko strateško pozicijo, ali pa da končno obvladuješ neko hudo veščino, takoj uleti »next level« in spet si na začetku, kot da premaganih in pregriženih 365 ravni videoigrice ne pomeni čisto nič. Kar frustrirajoče, v igrici potrpežljivosti vztrajno izgubljam.
In ko tako nemočno sedim na stolu v zdravniški čakalnici, me vsake toliko prešine neumna in absurdna ideja, da naj kar odneham. Od vsega. V glavi slišim poznan glas, ki mi odločno narekuje, naj vstanem s stola. Ne morem se upreti temu glasu, name ima hipnotičen učinek. Naroči mi, naj grem počasi proti izhodu klinike, naj ne gledam ne levo ne desno, samo naravnost naj stopam, kot kobila s plašnicami čez oči. Ukaže mi, naj stopim skozi drsna vrata klinike, naj hodim korak za korakom, naj se ne ustavljam in naj se pod nobenim pogojem ne oziram nazaj. Tako pešačim kot vojakinja na misiji v svojih mislih skozi Ljubljano, mimo Medvod in Vodic, pridem do Brnika in kupim prvo letalsko vozovnico za pot, ki pelje kamorkoli, čim dlje stran od tod. Enosmerna vozovnica. Potem se z nasmehom vkrcam na letalo z eno samo nalogo, da se nikoli več ne vrnem. Vsake toliko pridejo te misli, nehote in vsiljivo, v mojo glavo, sploh se znajo pojaviti med dolgotrajnim čakanjem v bolnišnicah, a tega (še) ne storim. Sedim tam, nema in brez življenja, niti prsta na nogi ne premaknem, ko me napadejo pregrešne misli. Bogve, ali me bo kdaj ta glas v moji glavi uspel preglasiti in spraviti stran od te s sovraštvom in zavistjo do vsakega soseda prežete domovine. Prevzame me žalost, globoka kot brezno brez dna.
Potem nekajkrat globoko vzdihnem, pojem kako malenkost iz moje superbilly torbice, lažje je čakati sit kot lačen, spijem kak požirek vode, se ozrem po žalostnih in prestrašenih obrazih bolnikov okoli sebe in si rečem, saj bo, ljubica moja. Potrpi.
Saj veš, da je tvoje življenje kot predstava z nekaj nadaljevanji. Ne vemo še, koliko nadaljevank in koliko sezon bova še uspešno igrali. Nekateri igralci so v tej tvoji predstavi odigrali epizodne vloge, drugi igrajo dlje. A vse te vloge igralcev so pomembne, drugače jih ne bi bilo v predstavi o tvojem obstanku. Ti si glavna igralka v tej predstavi, a hkrati igraš stranske vloge v predstavah o drugih življenjih. Nihče ne vidi tega, kar vidiš ti, četudi vsi gledate v isto stvar. Zato ne čakaj, da se drugi ljudje spremenijo. Sprejmi, da ima vsaka oseba pravico izbrati, kakšno vlogo bi rada igrala, četudi ti to ni povšeči. Si dobra igralka, nisi pa režiserka. V vsaki predstavi mora biti tudi negativec, drugače se bo gledalcem zgodba zdela dolgočasna. Sprejmi vse te padalce v predstavo svojega življenja, postavi jih na svoje mesto in preprosto nadaljuj z naslednjim nadaljevanjem svoje zgodbe. Show must go on.
Na stol poleg mene sede starejši gospod. Vidim, da je že zaključil z laboratorijem, komolec ima povit z rjavo obvezo. Beli kratki lasje mu štrlijo na vse strani, očitno se je počesal s prsti, pod lanenim rjavim suknjičem se sveti navadna bela majica, med prsti ves čas vrti sončna očala. Sčasoma se umiri, ponudim mu časopis, ki ga imam poleg, če bi slučajno rad listal po njem. Z nasmehom se mi zahvali, čez pet minut mi ga vrne: »Ne morem brati, nimam očal s sabo. Pozabil sem jih doma.« »Škoda, rečem. Lahko vam pa jaz berem naglas, če hočete.« Zasmejiva se ob tej neumni ideji in potem mi pove, da je prišel na kemoterapijo. Danes prejme tretji odmerek. Na pljučih ima maligen tumor, velik okoli pet centimetrov. Po tem, ko ga bo terapija skrčila, na kar računajo onkologi, ga čaka še operacija. »Ampak nikoli nisem kadil, da veste,« takoj doda. »Nikoli. Enkrat sem v mladosti prižgal cigareto, ni mi bilo všeč, skoraj sem bruhal. Od takrat nisem nikoli več kadil, vse življenje sem športnik, plavam, kolesarim, hodim v gore, eto, pa sem vseeno raka dobil.« Potem mi pove, da je tudi njegova mama umrla za rakom dojk: »Dolgo se je matrala, reva. Deset let. Mene takrat ni bilo več doma, oče je ves čas skrbel zanjo. Doma je tudi umrla.« Nekako izdavim, da mi je žal za njegovo izgubo, čeprav ne vem točno, kdaj je njegova mama umrla. Pred enim mesecem ali pred desetimi leti? Nič ga ne bom vprašala, vseeno je, bolečina izgube z leti ne izgine, le naučimo se živeti z njo. Otožno se nasmehne, gube se kot pajčevina zberejo okoli njegovih oči in jih za trenutek prekrijejo. Potem se zaupljivo približa k meni in zašepeta: »Moja mama Angelca je imela zelo rada rože, polno hišo smo jih vedno imeli. Preden je umrla, je dala očetu natančna navodila, kako naj zaliva cvetje v kuhinji. Odločil se je, da bo spoštoval njeno zadnjo željo, navodil se je strogo držal in je rože ohranjal pri življenju še leta. Lončnice so bile lepo zelene, bil je ponosen na to, kako mu uspeva in ko se je čez nekaj let odpravljal v dom za starostnike, tam v Škofljici je bil potem, je tudi rože vzel s sabo. Šele takrat je spoznal, da je ves čas zalival plastične rože. Haha, dobro ga je. Še zdaj slišim našo Angelco, kako se veselo smeje tam zgoraj.«(se nadaljuje)
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 32, 8. avgust, 2023.
