Odkar je konzorcij zasebnih vlagateljev najavil, da bo dobršen del Pohorja prekril z vetrnimi elektrarnami, je eden ključnih pomislekov, od kod mu denar. Konzorcij namreč sestavljajo manjša podjetja, ki po uradnih podatkih ne premorejo dovolj sredstev za izvedbo tako obsežne naložbe. Za nameček še vedno ni povsem jasno, kdo je v ozadju projekta, saj se lastništvo ključnega projektnega podjetja končuje pri neznanih fizičnih osebah v Švici. A čeprav tolikšna netransparentnost samo podžiga nasprotovanje že tako ali tako zaskrbljenih krajanov, se zdi, da nikomur od posvečenih ni v interesu, da bi skrivnosti pohorskih vetrnic razkril javnosti.
Da bi zadevam prišli do dna, smo na ministrstvo za naravne vire in prostor po zakonu o dostopu informacij javnega značaja naslovili zahtevek za posredovanje finančne konstrukcije pohorskih vetrnic. To so investitorji morali priložiti k vlogi, s katero so leta 2021 svoj projekt spravili na seznam nacionalno pomembnih naložb za okrevanje po epidemiji korone, ki ga je pripravila vlada Janeza Janše. Vlogo so na pristojni resor, ki ga je tedaj vodil Andrej Vizjak, poslali 15. maja tisto leto, vsega štiri dni, preden je vlada nato tudi formalno uvrstila projekt z uradnim naslovom »Vetrni park Slovenska Bistrica« med nacionalne prioritete – odločitev je bila torej sprejeta z ekspresno hitrostjo.
Na ministrstvu za naravne vire in prostor so za Jano potrdili, da razpolagajo z dokumentom, v katerem je razložena finančna konstrukcija skupaj z vsemi viri za postavitev vetrnih elektrarn na Pohorju. Vendar nam ga niso posredovali – v skladu z zakonom so namreč za mnenje zaprosili ključnega investitorja, podjetje Energija na veter, od tam pa so sporočili, da omenjeni dokument štejejo za poslovno skrivnost, saj vsebuje »nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki niso splošno znane in bi bile dosegljive osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij«. Na tej podlagi je ministrstvo, ki ga vodi Uroš Brežan, našo zahtevo zavrnilo.
Vse povedano, nič jasno
Dvomi tako ostajajo. V Energiji na veter so nam že pred časom zatrdili, da je »vrednost projekta 56 vetrnih elektrarn ocenjena na 300.000 evrov«. A ta številka se zdi krepko podcenjena – glede na javno dostopne podatke, med drugim z ministrstva za energijo ZDA, stane ena sama vetrna turbina več milijonov dolarjev oziroma evrov. Vsak megavat zmogljivosti, ki jo premore takšna naprava, stane v povprečju 1,2 milijona evrov. Po tem ključu bi morali celotni stroški zgolj prvega dela naložbe na Pohorju, ki naj bi imela za 122,5 megavata kapacitet, znašati približno 147 milijonov evrov. Če temu prištejemo še 88 milijonov, kolikor bi po istem kriteriju stal še drugi del, pridemo do številke 235 milijonov evrov, kar je zelo blizu zneska, ki so ga v oceni vrednosti omenjali že kolegi s Necenzurirano.com.
Investitorji so nam sicer pojasnili, da bodo »investicijska sredstva zagotovljena s strani bank, ki že dlje časa kažejo velik interes za sodelovanje pri projektu. Prav tako je že v septembru 2023 najavljena podpora za sofinanciranje obnovljivih virov energije s strani ministrstva za okolje. Tretji vir je program Repower EU, ki je evidentiran v delu finančne konstrukcije projekta.« Vsaj del denarja za postavitev verige vetrnih turbin po Pohorju naj bi torej šel iz državnega proračuna oziroma iz žepov davkoplačevalcev – ki pa očitno ne smemo izvedeti, koliko nas bo zadeva stala. »To je tipično za njihov način komuniciranja – trdijo, da so pripravljeni razkriti vse, obenem pa javnost še vedno nima ključnih podatkov,« odločitev Energije plus, da ministrstvu za naravne vire ne dovoli posredovanja dokumenta s finančno konstrukcijo, komentira predstavnik civilne iniciative za Pohorje brez vetrnih elektrarn Drago Mahorko.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 32, 8. avgust, 2023.
