Včeraj me je našla misel, da letos sploh še nisem slišala niti prebrala niti ene dobre novice. O ne, nisem zahtevna. Zadnja slaba novica me je doletela v trgovini, ko sem hotela kupiti navadni jogurt za Janeka. Velja le tisti v pollitrski embalaži, z določeno vrednostjo maščob in seveda zelene barve. Prijazna prodajalka mi je povedala, da ga ne bo toliko časa, dokler se proizvajalec in prodajalci ne dogovorijo, za koliko se bo zvišala cena. Janek je stal pred prazno polico kot kupček nesreče in tako milo gledal, da sem v mislih vsem skupaj povedala nekaj krepkih. Janekova rutina je, da v košaro položi svoje jogurte, vedno štiri, vedno enake. Saj jaz vem, da to sploh ni življenjsko pomembno, vendar pa tega ne morem razložiti njemu. Tako je pač v njegovem svetu.
Potem sta me doletela še sporočilo, da se bo moja osebna zdravnica kmalu upokojila, in nasvet, naj začnem iskati drugega zdravnika. Pa dobro, no, tudi tukaj, za sedmimi gorami od prestolnice, že ptički čivkajo, da zdravnikov ni dovolj. Ali da pač nimaš kaj niti kje izbirati.
Za povrhu sem po radiu poslušala klice poslušalcev o razmerah v zdravstvu. Vsi so obtoževali vlado, da je nesposobna do amena. Pa je vendar v tridesetih letih bilo kar nekaj vlad in prav vsaka od njih si lahko pripne košček sramotne medalje za mizerijo v zdravstvu na svoje junaške prsi!
Naveličana vsega skupaj sem v soboto zvečer vzela v branje prilogo enega od slovenskih časopisov. Vedno najdem kakšen tekst, ob katerem se moram zamisliti. Včasih celo spremeniti svoje mnenje. Vedno pa potem vidim kakšen dogodek še z drugega zornega kota. Ali pa mi kakšen tekst potrdi moje videnje.
Eden takšnih je tudi članek Šola, ta čarobni laboratorij za integracijo. Napisala ga je Widad Tamimi, italijanska pisateljica, ki si je v Ljubljani ustvarila družino. Njena hčerka, kolikor sem razbrala, še ni prav dolgo osnovnošolka, je pred nekaj meseci zbolela za sladkorno boleznijo tipa 1. Praviloma se ta bolezen pojavi v otroštvu, zdravljenje poteka vse življenje z inzulinom in dieto. Zdravniki pravijo, da ko se v družini pojavi diabetes, je treba zdraviti vso družino. Zakaj? Ker je treba skrbeti za dajanje inzulina, spremljanje ravni sladkorja v krvi, pripravljati dietno prehrano, pa tudi količinsko glede na dnevno telesno aktivnost otroka. Glede na vrednosti sladkorja ga je lahko premalo ali preveč. Oboje je lahko (tudi) smrtno nevarno. Pri tem še ne mislimo na desetletja naprej, ko se pojavijo posledice: bolezni ožilja, zlasti na očeh, ledvicah, perifernih živcih.
Vsaka bolezen prizadene človeka. Poznam odrasle, ki so zboleli za sladkorno boleznijo tipa 2, in vem, kako težko se jim je sprijazniti s spremenjenim načinom življenja. Zdaj pa si predstavljate otroka, ki mora prevzeti skrb za svoje zdravje, in to dnevno, tudi po urah, včasih minutah …
Skratka, ker je deklica šolarka in kar nekaj ur dnevno preživi v šoli, je mama napisala pismo in v njem želela učiteljem pojasniti vpliv bolezni na dekličino telesno in psihično stanje. Ker njen materni jezik pač ni slovenščina in da bi vsi enoznačno razumeli situacijo, je pismo napisala v angleškem jeziku. Zelo jo razumem: gre za življenje otroka, njenega otroka, ki pač ima pravico in dolžnost, da hodi v šolo, se druži s prijatelji in uči za svojo prihodnost. Verjetno je računala na to, da imajo v vsaki šoli učitelja angleškega jezika, ki zna brati in pisati v tem jeziku. No, pa so ji iz šole pojasnili, da je uradni jezik v šoli in v državi – slovenščina! In da ni mogoča komunikacija v nobenem drugem jeziku.
V trenutku sem se spomnila izjave naše politike, kako dobro je vse urejeno za otroke s posebnimi potrebami v naši državi! Med katere spadajo tudi dolgotrajno bolni otroci, med drugim otroci z inzulinsko odvisno sladkorno boleznijo od vrtca do konca drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja. Ker mati ne zna slovensko, pač otrok ni pomemben!? Ker ni privilegirana državljanka, je slovenski jezik pomembnejši od zdravja in življenja otroka?
Poznam vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic v vrtcih, ja, tiste pod minimalno plačo, ki so imele na listku napisane pogoste besede v kitajščini, ko so sprejele v svojo skupino otroka iz te države. Pa turške, nizozemske …, da jezikov iz bližnjih držav sploh ne omenjam! Da so svoje osebno znanje angleškega jezika uporabljale v pogovorih s starši in prevajale sodelavkam. Da je v mestu mogoče dobiti prevajalce vseh jezikov, tudi brezplačno. V vrtcih!
No, očitno v kakšnih šolah dajejo prednost pravilom, predpisom, zakonom …, prednost pred potrebami otroka. In upajo, da jih bodo pravila ščitila pred izzivi življenja. Nikoli, res nikoli ni in tudi ne bo mogoče vsakega trenutka, vseh dogodkov, situacij … v življenju ljudi zapisati v zakone! Obstajajo le zakoni narave. So univerzalni in govorijo o tem, da so institucije naklonjene svojim porabnikom. Še posebej vzgojno-izobraževalne. Ki pravzaprav držijo v rokah svojo in našo prihodnost. Ki o sebi mislijo in celo govorijo, da so čuteče, spoštljive, da jim je mar za mlade. Zato je ravnanje šole preprosto licemerje! Kot je tudi želja šole v pismu materi: »In želimo vso srečo vaši hčeri.« Jaz sem pa naivno mislila, da ko otrok pride v vrtec, v šolo, postane malo tudi njihov. Ali pač ne?
Lahko si mislite, kako zelo rada imam slovenščino. V tem jeziku mislim, čustvujem, sanjam, pišem, berem, govorim! Neskončno mi pomeni, vendar še vedno ne toliko kot življenje drugega človeka! In ko boste spet slišali o tem, da smo majhna država, da je slovenski jezik ogrožen …, pomislite tudi na to, da bodo večjo naredili samo veliki ljudje! Majhni nikoli!
»Zdrava pamet je od vseh reči na svetu porazdeljena najbolj enakomerno: vsak namreč meni, da je ima v tolikšnem obilju, da si je celo tisti, ki jih je v vsaki drugi stvari težko zadovoljiti, ne želi več, kot je premore,« piše Descartes.
Nehajmo se držati in skrivati za svojo majhnostjo. Izberimo tisto velikost ali večino, kar krepi in ohranja zdravje, življenje ter moralnost.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Še več zanimivosti in lepih zgodb vas čaka v reviji Jana, št. 8, 21. 02. 2023.
