– to je sedaj pač zelo kul, fascinirani narod na veliko preizkuša meje zmogljivosti umetne pameti in ji nalaga pisanje vsega možnega, od predloga zdravstvene reforme do prostega spisa o svoji poti v šolo, in tovrstno početje naj bi bilo hvalevreden trend, ki pelje v novo realnost. Kako neki naj bi bila videti ta nova realnost, pa nihče nima niti najmanjšega pojma – čeprav je dejansko že tukaj.
Za razliko od dušebrižnikov, ki opozarjajo, da bo zlohotni abak na sončno upravo poslal horde novinarjev, uradnikov, programerjev in celo pravnikov, učiteljev in (paf!) zdravnikov, mene pri vsej reči še najmanj skrbi za moje delo. Sekiranje, da me bo brezčutni algoritem naredil za pogrešljivega, je enako bedasto kot dretje domoljubnih paranoikov, ki se jim je pred šestimi ali sedmimi leti debelo črevo obračalo navzven ob misli na kranjskega jezika, šeg in zakonov neuke Sirce, ki da jim bodo prevzeli šihte, za nameček pa še premamili žene v grehoto. Pa tudi ko bo umetna inteligenca postala zadosti brihtna za pisanje primerljivo zateženih in z brezciljnimi metaforami zamaščenih tekstov – kar je vprašanje par let, če ne mesecev – naj me kura piči, če se bom pusti mirno izriniti nekemu silicijskemu povzpetnežu! Če pa bom nekoč res tako slab, da me bo ta dejansko presegel, bom pač častno naredil harakiri z nalivnikom iz osnovne šole, s katerim sem se učil pisati brez haska. Ali pa ne, bom raje pograbil svojo socialno podporo in se končno v spokoju posvetil dušegojnim dejavnostim, kot so slikanje tihožitij, pisanje zlaganih spominov in seks, z jasno zavestjo, da je končni cilj celotnega tehnološkega napredka razbremenitev človeka za vzvišenost. Prav tako me ne skrbi preveč, kaj utegne biti, ko bo umetna inteligenca postala dejansko zavestna in čuteča; mnogi se bojijo, da bo tedaj računalniški hlapec postal novi gospodar sveta, terminatorski antikrist, ki nas bo kot manjvredno obliko zavestnega življenja brez milosti iztrebil, v najboljšem primeru pa zasužnjil – spet, vso srečo. Kajti če se bomo kdaj znašli na tej točki, bo to zgolj pomenilo, da človeštvo kot vrsta ni izpolnilo pričakovanj evolucije in da je ta zato preprosto končala neuspešni eksperiment ter predala prvenstvo novi, naprednejši obliki.
Kar me skrbi, ni počlovečenje stroja, temveč dehumanizacija človeštva. Nihče še niti približno ne ve, kakšne posledice bo imel najnovejši tehnološki preskok na naše ume in na naše duše, predvsem pa na ume in duše naših otrok. Mobilni telefoni so v širši rabi nekako dobrih dvajset let, pa se znanosti šele zdaj prav svita, da piskajoči in svetleči se cegli ob pretirani uporabi dobesedno kurijo razvijajoče se možgane. Družbena omrežja harajo približno desetletje in komaj zdaj nam postaja jasno, da njihovi prefinjeni sintetični umetni svetovi ne zmorejo nadomestiti pravega, temveč zgolj poglabljajo prepad med iluzijo in resničnostjo, med všečkom in ljubeznijo, med balončkom in skupnostjo – v tem prepadu pa izginja nekaj dobrega, nekaj pristnega in radostnega, kar bi moralo žuboreti po vse bolj praznih tratah in ploščadih pred bloki, po igriščih in knjižnicah. Umetna inteligenca pa je tehnološki preskok, proti kateremu so mobilniki in Facebook in verjetno še celo njegovo veličanstvo internet poskakovanje deževnika – kako zelo nas bo zdrmala, ni jasno nikomur, in nihče še ne ve, kako zagotoviti njeno optimalno rabo namesto uničujoče zlorabe. Človeštvo je v svojem kolektivnem bistvu očitno še vedno le radovedno otroče, ki na lastni koži preizkuša domet lastnega hrepenenja.
Še več zanimivih zgodb vas čaka v reviji Jana, št. 8, 21. 02. 2023.
