Vem le, da so s šnopsastim kvartopirjenjem zapravljali grunte in da so pred leti v neki štajerski vasi celo organizirali turnir, da bi pogubno strast spravili v okvire normalne tekmovalnosti.
Zdi se, da se kvartopirstvo genetsko prenaša na potomce. Ljubi tast sicer neskončno sovraži šnops in vse druge igre s kartami, češ da je to najbolj neposredno zapravljanje časa, vendar pa se je cenjeni soprog očitno vrgel po dedku, ki je menda cele noči presedel v gostilni in mešal karte. Če je domov grede prepeval, si je dremajoča družina oddahnila, če pa je bilo slišati samo nenavadno čvrste korake, so se vsi poskrili na senik.
No, cenjeni soprog ima lažjo obliko obsedenosti s šnopsom. Na dan je pripravljen zaigrati le tri partije, te pa so obvezne. In to z menoj. Nekajkrat, ko sem bila v precej slabem zdravstvenem stanju, je sicer vskočila babica, ki pa je ne mara več za partnerico. Mimogrede – zmeraj ga je premagala, pa tudi njeni komentarji po koncu igre menda niso bili preveč spodobni. Za povrh je hotela igrati za denar!
Cenjeni sicer vsem pripoveduje, kako vsak dan igrava šnops, pa mu menda nihče ne verjame. Dva odrasla človeka – šnops? Se mar ne bi mogla prepirati kot vsi spodobni zakonci? Kateri pa večkrat zmaga?
Dobro vprašanje. Moja previdna notranjost vsakič približno ve, v kakšnem psihičnem stanju je cenjeni soprog. Če se mu je že tako ali tako ves svet sesul na glavo, pač mora zmagati, da ne bo čisto na tleh – in popuščam. Če pa je nadvse dobre volje, mora zmagati, da ne bi bil slabe. Logično, mar ne? Neusmiljena sem le takrat, ko me razkuri, potem igram na življenje in smrt. In včasih tudi zmagam. Šnops je nekakšen strelovod, in če bi najdražji na vse drugo pozabil, na kvartopirjenje nikakor. Neredko me diskretno opomni, pa čeprav je okrog množica ljudi: »Danes pa še nisva.« A še zmeraj vsak dan, se kdo obvezno zgrozi. Seveda, seveda, pravi cenjeni soprog. »Ne veste, kako me to sprošča.«
