V pogovoru se izražamo drugače kot pisno, to je jasno. Meni še posebej, saj teden za tednom z diktafona pretipkavam službene pogovore za članke in intervjuje in jih skušam spraviti v obliko govora, ki je sproščena in ne preveč knjižna, a ima vendarle glavo in rep. Ali vsaj nekaj od obojega. Ni vedno enako zahtevno, nekateri so brez napake kos tudi najdaljšim stavkom in za njimi ni treba prav veliko popravljati, druge odnaša sem in tja, sredi stavka nenadoma zavijejo v povsem novo smer in končajo nekje čisto drugje, tretji so pa nekje na sredi. Nedolgo nazaj sem poskušala ujeti smisel v strastni pripovedi gospoda, ki je stavek začel z eno zgodbo in veliko nedokončanih misli pozneje negotovo pristal tri zgodbe jugovzhodno od uvoda. Napisati tisto pripoved na pretežno razumljiv način je bila huda vaja v potrpežljivosti, ampak mu ne zamerim, je pač eden tistih, katerih misli in besede se redko srečajo v času. Prehitro mislijo. Ali pa prepočasi govorijo.
Po drugi strani so pa ljudje, od katerih se absolutno pričakuje, da bodo govorili povezano in vsem razumljivo, v lepi in pravilni slovenščini, z glavami in repi na vseh pravih mestih. Kaj pa vem, igralci.
Literati.
Profesorji.
Kulturni ministri.
Kulturni ministri, ki so bili profesorji.
In je tudi res, da temu kulturnemu ministru, ki smo ga zdaj že drugič izžrebali, radi pravijo nekulturni kulturni minister, ampak tisto se, kolikor vem, ne nanaša na njegovo slovenščino, temveč na njegove manire. Pa tudi to drži, da ne vemo zagotovo, kako pravzaprav govori, ker ga redko slišimo kaj povedati, samo občasno sikati – a sem vendarle domnevala, da se zna izražati v maternem jeziku, možakar je vendarle profesor in se diči z dr. pred imenom.
Potem sem ga slišala govoriti v sredinih Odmevih prejšnji teden in je moja domneva padla.
Ni me toliko motil bizaren način, kako dobri mož o sebi govori v tretji osebi, konec koncev tudi kraljici Elizabeti odpuščamo, da o sebi govori v prvi osebi množine, ker se tako že od nekdaj izražajo britanski kralji in se zato temu reče »kraljevski mi«. In je torej povsem mogoče, da obstaja tudi kakšen »ministrski on«, za katerega nismo vedeli. Me je pa motilo, res me je, da so visoko izobraženemu gospodu pozabili povedati, da se v zanikanih stavkih uporablja rodilnik, in so me tisti njegovi povsem in v celoti napačni tožilniki hudo tolkli po ušesih. Ampak najhuje od vsega ... No, tole je nekaj vrhuncev večera:
Ampak se mi zdi, da nekaterih stvari dobro ljudje nismo niso bili seznanjeni z vsebino.
Poglejte, rečeno je bilo v tem prispevku tudi nekdo, da nismo zagotavljali pravzaprav določeno vzdrževanje.
... da se mu da gotovost, podlage, na podlagi katerih ...
Gospod izraža neka svoja čustvena stanja, ki so pa seveda, bi rekel, se oproščam, ampak nekako malo ne preveč dragocene propagandni prijemi.
Mu mar odgovore sestavlja zelo pijani Google translate?
Absolutni vrhunec tega ognjemeta opotekavih polstavkov je bil seveda »razumeti skušati to«, kar bo nedvomno postala slovenska klasika. Sem se zares trudila razumeti skušati to, da kulturni minister ne zna sestaviti koherentnega stavka. Je pa po drugi strani zdaj razumljiv star slovenski rek, ki pravi, kadarkoli zaslišim besede kulturni minister, sežem po slovenski slovnici.
Zarja Jana št. 48, 30.11.2021
